Dan, ko me je čakalo kar nekaj obveznosti in sem morala čim bolj optimalno izkoristiti vsako uro v dnevu. Iz tega razloga sem izpustila obisk gora in se odpravila na tek po hribih v okolici Kranja.
Za izhodišče sem si izbrala vas Zabukovje in najprej osvojila Sv. Jošt nad Kranjem, sledil je Špičasti hrib, Sv. Mohor in Šmarjetna Gora. Skupaj se je nabralo 26 km in 1360 višincev. V preteklosti sem se pogosto vmes podala še na Planico in Križno goro, a danes ni bilo časa za to.
Spremljal me je prijeten občutek, ko sem se po dolgem času podala na pot, ki sem jo v preteklosti pogosto osvajala in mi je pomenila del dnevne rutine. Podoživela sem čar domačega okolja in poti, ki se vijejo po njem ter uživala v vsakem koraku. Ni bilo potrebno razmišljati v katero smer odviti in kam stopiti, da ne pride do nepotrebne poškodbe kot je bilo to v preteklih mesecih, ko sem pretežno iskala nepozane poti in vrhove, ki so zahtevali posebno previdnost in osredotočenost. Bila sem mirna, v sedanjem trenutku, ko težave ne obstajajo.
Veliko ljudi živi v preteklosti in se obremenjuje zaradi stvari, ki so se jim zgodile, se zanje krivi in se obsoja. Še več pa jih živi v prihodnosti in se obremenjujejo s stvarmi, ki se še sploh niso zgodile, ampak predvidevajo, da se bodo zgodile. Tudi sama sem veliko svojega življenja živela v preteklosti, analizirala vse dogodke, v katere sem bila vpletena, vsako besedo, ki sem jo izrekla ali jo je nekdo izrekel. Živela sem vsepovsod drugje kot v sedanjosti, dokler nisem nekje prebrala in dojela, da so stvari in ljudje iz preteklosti pomembni ravno toliko kot jim sami pripišemo pomena. Zdaj se trudim puščati za sabo preteklost, pretekle trenutke, kot resnično nepomembne, zmage, napake in poraze. Preteklost ne določa več moje vrednosti, ampak jo sama. Pomembna je samo iz stališča informacij, ki jih potrebujem za naprej.
Prihodnost je prazna in lahko postane vse kar želimo, če le verjamemo in strmimo k temu.
Ko smo z mislimi v preteklosti ali v prihodnosti nam skozi prste polzi tisto, kar resnično imamo. ZDAJ! To je resnično, to je to, kar šteje. Iz tega je sestavljeno življenje. Iz trenutkov v katerih smo prisotni.
