Want create site? With Free visual composer you can do it easy.

Ob jutranjem prebiranju novic in pitju čaja razmišljam, da je pred napovedanim vremenskim poslabšanjem še danes priložnost za pobeg v gore. Na misel mi pride vzpon na Ratitovec, ki sem ga obiskala v preteklem tednu in se opomnila, da tudi Škofjeloško hribovje nudi čudovite razglede. Pomislim, da bi me danes lahko pot ponesla na vrh Blegoša. Nazadnje sem ga obiskala lansko jesen, in sicer s kolesom.

V spominu mi je ostal kot zelo obiskan. Toda, glede na to, da je ponedeljek in zimske razmere sem predvidevala, da ne bo večje gneče. Za izhodišče sem si izbrala kar Železnike. Majhno mesto na Gorenjskem, ki leži ob Selški Sori in ima bogato tradicijo železarstva, o kateri še pričajo železarske hiše in eden od dveh plavžev, ki je zdaj restavriran in ohranjen kot tehniški spomenik. Prevzela me je njihova volja do kovanja lastne sreče, ki se od časa žebljarjev in klekljaric prenaša do današnjih dni (On je vrtel kovaško kladivo, ona pa kleklje, dokler si nista z lastnimi rokami ustvarila sreče! On je na dan skoval tisoč žebljev, ona pa skupaj z drugimi dekleti čipkasto obleko za princeso).

Iz Železnikov je sledil vzpon skozi vas Martinji vrh, ob potoku Zadnja Smoleva. V nogah sem občutila zbrane kilometre in višinske metre preteklih dni in se odločila, da je jutri dan, ko res izpustim klance. Po začetno težkih korakih se je telo ogrelo in spet začelo delovati na meni poznanih obratih. Asvaltu pa kar ni in ni bilo konca, prav tako Martinjega vrha. No, vsaj zdelo se je tako, dokler nisem prispela do vznožja vzpona na Koprivnik, za katerega sem načrtovala, da ga osvojim po Blegošu.

Sledilo je prečenje razmeroma strmega pobočja Romovca. Za trenutek sem pomislila, da ni bila to najboljša izbira, glede na moker sneg in za zdrs nevarno pobočje. Ob pomoči jeklenic ni bilo večjih težav in sem prav hitro prispela do starega vojaškega bunkerja, ki se nahaja nad manjšim prepadom. Ostal mi je le še zadnji del poti iz Črnega kanala, kjer sem se povzpela po grebenu, katerega gaz je kazala na dobro obiskanost v preteklih dneh. Na vrhu me je pričakalo pravo razkošje razgledov. Žal nisem mogla pretirano uživati v njih, ker je imel veter svojo igro in se ni pustil motiti. Tako sem naredila nekaj fotografij in se hitro spustila do koče, ki je tokrat samevala.

Kot sem predvidevala, danes ni bilo pretiranih obiskovalcev, ob spustu jih nisem srečala več kot 6, pa še ti so se vzpenjali iz Črnega kanala. Od kjer sem se ob vračanju povzpela še na Koprivnik, ki je prav tako sameval. Z razliko, da tudi v preteklih dneh ni bil deležen gneče, saj je bilo le nekaj stopinj, ki sem jim sledila, da sem se izognila gazenju, vsaj v večjem delu. Da pa ne bi prehitro zaključila sem ob spustu izbrala napačno smer in prispela na drugi konec Martinjega vrha. Kar je pomenilo še nekaj dodatnih kilometrov prečenja po snežni cesti in potem asvaltu.

Ko pa sem prispela na poznani del poti so mi misli zopet ušle, tokrat k moji preobrazbi. Začela spreminjati nazaj v to, kar zares sem globoko v sebi. Rada imam širjenje svojih obzorij in odkrivanje neznanega, gibanje v gorah, premikanje mej moje rasti in kreativno ustvarjanje na vseh področjih življenja. Da pa to lahko zares živim moram hoditi po poti in z ljudmi, ki mi to omogočajo.

Utrne se mi misel: Ne želim hoditi tja, kamor vodi utečena pot, ampak tja, kjer ni poti, in pustiti sled. Namreč samo tisti, ki si drznejo iti predaleč lahko ugotovijo, kako daleč lahko sežejo (T. S. Eliot).

Did you find apk for android? You can find new Free Android Games and apps.