V Sloveniji se vsako leto sproži veliko število snežnih plazov in tudi te dni so na Agenciji RS za okolje (Arso) izdali opozorilo pred snežnimi plazovi. Znatno stopnjo nevarnosti so na Arsu razglasili nad nadmorsko višino okoli 1300 metrov, zmerno pa pod to višino.
V preteklih mesecih sem kar pogosto izzivala svojo usodo, s tem ko sem ubirala nove in samosvoje poti ter se znašla v nerodnih situacijah. Te dni pa nisem čutila nobene potrebe, da bi iskala nedotaknjene kotičke in tvegala, da se srečam s plazom ali kosmatinci, ki naj bi tudi že zakorakali iz zimskega spanja. Tako sem se odločila za vzpone na bolj obiskane in pred plazovi povsem varne hribe.
Kaj je to pomenilo?
V sredo sem iz Slovenskega Javornika odtekla po cesti mimo Doma Pristava na Javorniškem Rovtu do Španovega vrha in se spustila na drugo stran do Planine pod golico. Z željo po sproščenem teku sem nadaljevala po cesti do Jesenic in naprej po razgledni poti nad Jesenicami do izhodišča.
Novozapadel sneg mi je sicer tudi tokrat prekrižal načrte, saj sem se prvotno nameravala najprej povzpeti na vrh nad Jesenicami, imenovan Jelenkamen, ki spada v severno Karavanško hribovje. Napačno pot in smer sem izbrala nekje v vikend naselju Javorniškega Rovta, kjer je sneg zakril markacije in sledi poti. V tem delu se mi je pridružil tudi kuža, ki mi je sledil in utiral pot vse do Planine pod Golico. Po slabi usmeritvi domačina sem kar nekaj časa veselo gazila in prečila najprej travnike, nato gozd, potem pa le prišla do znane ceste, po kateri sem se usmerila proti Španovem vrhu. V tem delu sta za gaženje poskrbela pohodnika s krpljami, ki sva ju s kužkom pod vrhom ujela. Pri spustu proti Planini pod Golico sem srečala kar nekaj ljudi, ki so so s težavo vzpenjali po delno utirani poti. Nekako nisem zaznala zadovoljstva in navdušenja ob njihovem početju. Mogoče je razlog, da so si naložili preveliko breme oz. zalogaj, da bi jih spremljal nasmešek in dobra volja ali pa preprosto niso zadovoljni s svojim življenjem.
Misli so mi ušle k fizični nepripravljenosti mnogih, ki jih srečujem ob obisku gora. Veliko se govori o sami opremi, bistveno premalo pa o tem kakšne ture izbirati, da bi glede na naše sposobnosti lahko uživali v gibanju, z zavedanjem, da vzponu vedno sledi tudi spust in vrnitev k izhodišču.
Menim, da bi bilo za mnoge bolje, če bi osvajali nižje hribe, lahko tudi večkrat, da bi pridobili ustrezno stopnjo pripravljenosti in se potem podali v sredogorje in visokogorje. Ne gre samo za cilj oz. vrh, ki ga osvojimo, ampak za samo pot, ki jo doživimo. Ključno je, da na njej uživamo.
V petek sem si po nekaj delovnih obveznostih zopet zaželela lahkotne ture in se zapeljala v Lipnico, iz kjer sem se z izmenjevanjem teka in hitre hoje povzpela do Vodiške planine in Jamnika. Snega je bilo bistveno manj kot med mojim obiskom pred časom, pa tudi sama pot je bila bistveno bolj shojena. Je pa planina in pot do nje bolj kot ne samevala, srečala sem le dva pohodnika. Kar me je presenetilo, saj je to tudi čas zimskih počitnic. Druga stvar, ki me je prav tako spravila k razmisleku pa je bila prazna športna infrastruktura, za katero nezanimanje opažam že nekaj časa.
Po Sloveniji je polno stadionov, igrišč, zunanjih športnih naprav, a ljudi na njih, z nekaj lokacij, ki so izjema, zelo malo. Vem pa, da se veliko javnih sredstev porabi v ta namen. Spraševala sem se čemu se vse to postavlja, če je samo sebi namen? Mogoče se v osnovi pozablja, da ni dovolj, da se stvari postavi, ampak je potreben program (navodila kako uporabljati in zakaj) in ljudje, ki bodo s svojo voljo in angažiranostjo uspeli navdušiti za gibanje in koriščenje vse športne infrastrukture.
Mogoče pa je kriv zgolj letni čas in bo v spomladanskih dneh podoba drugačna? Dvomim, ampak se bom pustila presenetiti.
