Pred kratkim mi je Samo iz TVD Partizan Žirovnica predstavil nekaj poti, ki potekajo po spodnjem delu Karavank nad Završnico. Obljubila sem, da jih obiščem takoj, ko bom iskala lahkotnejšo in nezahtevnejšo pot in bo dan za regeneracijsko turo. Seveda sem že v času predstavitve razmišljala kako podaljšati predstavljeno 15 kilometrsko traso.
Završnica, dolina, obdana s kuliso mogočnih Karavank, gozdnimi pobočji, skritimi skalami in zelenimi pašniki, ki jo domačini imenujejo Zavrh, nosi posebno energijo, ki verjetno izhaja iz bogate kulturne in naravne dediščine in jo začutiš že ob samem vstopu v Rekreacijski park Završnica. Zaradi neštetih možnosti za rekreacijo in prosti čas ter naklonjenosti naravnih danosti nudi ravnovesje živahnosti in umirjenosti. Ljudi je v tem času med tednom malo, a ravno prav, da se ne počutiš samega in da lahko izmenjaš kako besedo.
Ker sem v preteklih dneh zbrala kar nekaj kilometrov in višinskih metrov sem si obljubila, da danes ne pretiravam, ne z razdaljo in ne z vzponi oz. da preprosto uživam v vsakem koraku, četudi bo to pomenilo, da pretežni del hodim. Pomembno le, da sem v naravi in se nadiham svežega zraka. Za izhodišče sem si tokrat izbrala Lovsko kočo pod Stolom in se najprej povzpela na razgleden osamelec pod Valvasorjevim domom, ki se dviguje nad dolino Zavrh (Završnica), z razgledom na Stol, Jelovico in Ljubljansko kotlino – Smolnik in nato na Ajdno nad Potoki, ki velja za enega najznamenitejših arheoloških spomenikov na Slovenskem z ostanki starokrščanske naselbine iz 5.–6. stoletja.
Sledila je pretežno pot po cesti do Potoške planine in Valvasorjevega doma pod Stolom. Za drugi del pa sem izbrala še nepoznano pot, o kateri mi je govoril Samo in poteka od Valvasorja, preko Zabreške planine do Tinčkove koče. Gre za razgibano pot, ki se pretežno spušča. Trenutno je na določenih delih zasnežena in pomrznjena, a brez posebne nevarnosti in potrebe po dodatni opremi. Ker mi je ostalo še nekaj energije sem jo podaljšala do doma pri izviru Završnice.
V zadnjem delu sproščenega teka od Doma pri izviru Završnice do Lovske koče, ko so noge brez pomoči glave izbirale svoj korak sem razmišljala o obdobju, ki sem ga pred kratkim zaključila in ljudeh, s katerimi sem delila ta čas.
Veliko sem se naučila o delu z ljudmi in o odnosih, ki jih zgradimo, a nekaterih še vedno nisem razumela. Ljudje, za katere bi še pred letom dni dala roko v ogenj zanje, se mi danes ne zdijo več tako kredibilni. Izkazalo se je, da imajo nekateri odnosi določen rok trajanja, ker sem jih preprosto prerasla. Takšni odnosi se morajo končati, da se lahko novi začnejo in da lahko napredujemo v življenju.
Pomembno pa je, da jih ne puščamo nedokončanih in polnih zamer, ampak da vsak odnos zaokrožimo, saj s tem rešujemo nasprotja v sebi, osebnostno rastemo in si dovolimo iti naprej. Je pa tudi nekaj takšnih, ki trajajo celo življenje in skozi katere rastemo in se učimo. Le ti so redkost, a so zato toliko bolj dragoceni.
