Napovedovali so še en lep dan in zaželela sem si ga preživeti nekje višje, brez posebnega razmišljanja sem si izbrala osrednji del Karavank, nisem bila pa odločena glede samega vrha. Sledim navdihu, s tem da sem za izhodišče izbrala Jesenice. Pomislim, na Golici že dolgo nisem bila in še nikoli čez Rožco. No, imam cilj za danes, si rečem
Parkiram na enem izmed parkirišč v centru in se po cesti odpravim do Planine pod Golico. Tek in hoja se bosta danes izmenjevala, razmišljam, ko začutim težke noge. Kar je posledica včerajšnje daljše ture iz Terem Snovik do Velikega Rogatca, pa še kakšne iz preteklih dni. Iz Planine pod Golico sledim oznakam za Rožco. Vse lepo, vse več snega in vse bolj mirno, toda naenkrat ni več markacij. Spet sem spregledala, ko so mi misli odtavale drugam. Malo jezna, sama nase. Sem v dvomih ali se začnem vračati ali grem svojo smer proti vrhu. Odločim se za slednjo. Kar se pa seveda izkaže za slabo izbiro. Pridem sicer na cesto, ki se vije in vije, a seveda konča. Ne ostane mi drugega kot, da uberem direktno pot navzgor. Nimam predstave natančno kje sem. Nekaj časa gazim navzgor, potem spet prečim in to se izmenjuje kar nekaj časa. Snega je vse več, na določenih je moker in se udira do riti, spet drugje pomrznjen in predstavlja idealno priložnost, da se odpeljem nekaj 10 metrov navzdol. Seveda imam sabo gsm in bi lahko pogledala kje sem in kam lahko grem, ampak potem bi današnja pot izgubila svojevrsten čar. Imam tudi še nekaj časa, da prispem do cilja. Do kave s kolegom, ki sem mu tokrat obljubila, da me ne odnese je še nekaj ur. Tako veselo nadaljujem, a postaja vse bolj naporno in začnem razmišljati, ali res uživam v tem ali se samo pretvarjam in izgubljanje v gorah odraža moje trenutno življenje, kjer ravno tako iščem poti navzgor, navzdol, levo in desno, neodločeno v katero smer. Kar naenkrat pa izgubim stik s podlago in se odpeljem nekaj 10-20 metrov nižje, kjer me ustavi podrto drevo. Za trenutek se mi čas ustavi, čutim le utripajoče srce in otrdele noge. Po tem, ko se pulz umiri in ugotovim, da sem čisto uredu, umirim misli in se odločim, da nadaljujem izključno navzgor in potem na vrhu, kateremkoli že najdem optimalno pot, da se vrnem do izhodišča. Glede na čas, ki sem ga že porabila in ga še imam sem vedela, da tokrat načrtovanega cilja – na Golici ne bo. Od zrsa pa je osredotočenost na gibanje navzgor naraščala in misli niso več tavale. Hitro in zavestno sem napredovala v gazenju po celem snegu in med zasneženimi smrekami, ki so že padle pod njegovo težo. Čeprav sem se vzpenjala, sem padala, spet in spet, saj se je višina snežne odeje nenehno spreminjala. Od tega da sem bila nad njo in v naslednjem trenutku skoraj pod njo, z izgubljeno nogo med smrekovimi vejami. Končno ugledam sedlo in oznake za Hruški vrh in Rožco.
Jekljevo sedlo veže Golico s Klekom (1753 m) in ga ponekod imenujejo tudi Petelin in Petelinjek.
Povzpem se na Klek, ki nudi izjemen razgled na zahodni in osrednji del Karavank, Julijske Alpe, Visoke Ture in na del Dravske doline.
Navdušena, pomirjena, preprosto srečna v trenutku, ki mi je podarjen. Pomislim, ja, vredno je bilo, tako zdrsa, svoje smeri in vseh padcev. Intuicija me je tokrat pripeljala še na lepši kraj kot bi me sicer glava in načrtovana pot.
Na jv. strani je med gozdnatima pobočjema Golice in Kleka v smeri proti Planini pod Golico globoka grapa Belega potoka. Na mali jasi nad grapo stoji lovska koča, mimo katere nadaljujem pri spustu. Želela izvedeti kje sem zašla, kar pa mi ni nekako ni uspelo.
Misli so zopet odtavale, tokrat, k prijateljici Leni, ki jutri praznuje rojstni dan. V zadnjem času sva sicer šle vsaka svojo smer, toda veže naju močna vez, ki sva jo stkali v zadnjih letih, skozi vse vzpone in padce tako v osebnem kot poslovnem življenju. V njej sem našla neke vrste sorodno dušo, ki mi daje zalet za ustvarjalno življenje in pogum v osebnem iskanju in tveganju novih poti. Name lahko vpliva zelo pozitivno, včasih pa vnaša nemir in neobvladljive občutke. Povezuje naju mogočna sila, ki je ni mogoče prav jasno opredeliti ali utemeljiti. Misel na to, da bo njen dan preživela z njej ljubo osebo me razveseli, prav tako najina naslednja kava in dolg klepet. Videle se nisva namreč že od skupnega dopusta v decembru. Pretežno po moji zaslugi, za kar mi je ta trenutek zelo žal. Preprosto nisem znala odvreči bremena preteklega dela, da bi našla željo po druženju.
Danes pa je bil dan, ko je padlo kar nekaj teže in sem bila izjemno hvaležna za osebo kot je Leni in bi zaključila z mislijo:
“Friendship is the hardest thing in the world to explain. It’s not something you learn in school. But if you haven’t learned the meaning of friendship, you really haven’t learned anything.”– Muhammad Ali
