Want create site? With Free visual composer you can do it easy.

Danes je bila v načrtu udeležba pri naših sosedih, v Ludbergu, in sicer na njihovem dogodku Crazy trail hill. Plan pa se je spremenil, zaradi nekaterih prigod v preteklih dneh in slabega počutja.

Pričakalo me je belo jutro, brez posebne želje po visokogorju. Tako sem se odločila, da naredim eno lažjo turo, v bližnji okolici. Odpravila sem se proti Kropi in si za izhodišče izbrala Lipnico oz. Miklavževec in se povzpela do Partizanskega doma na Vodiški planini na skrajnem severozahodnem robu Jelovice, ki sicer predstavlja priljubljeno točko za turne kolesarje. Nazadnje sem bila tam ravno z gorskim kolesom.

Na poti navzgor nisem srečala nikogar. Me je pa nekdo prehitel, saj je bila prva gaz v svežem snegu že narejena, a le do planote in ne naprej v smeri Jamnika, kamor je mene peljala pot. Zame je eden lepših občutkov, ko pustiš prve stopinje v novo zapadlem snegu. Po krajšem vzponu iz planine sem prišla do razgledne točke Zidana skala, ki pa danes ni ponujala posebnih razgledov oz. nasprotno z meglo povsod. Nisem pa se posebej obremenjevala s tem, saj me je navdihoval novo zapadel sneg, na katerem sem puščala svojo sled in veje dreves, ki so se upogibale pod bremenom snega. Pri teku navzdol sem imela občutek, da lebdim, brez vsega bremena preteklih dni, težav s katerimi se borim in brez bolečine, ki se je v zadnjem času pojavljala v kolenu. Kar naenkrat ugledam Jamnik, ki je sicer čudovita razgledna točka, toda tokrat so vrhovi Karavank, zgornje Savska dolina in okoliško hribovje oviti v oblake. Tako ne izgubljam posebnega časa za fotografiranje, ampak odhitim v dolino, po cesti do izhodišča.

Ko pritečem v zibelko slovenskega kovaštva, ki se stiska v ozki dolini pod Jelovico s pristno in edinstveno fužinarsko arhitekturo, ohranjeno tehniško dediščino in zgodbami, ki jih je tu pisalo težko kovaško življenje dobesedno občutim to težko zgodovino kraja. Spreletijo me precej težka vprašanja o tem kako te lahko okolje v katerem živiš zaznamuje in kakorkoli se trudiš, da bi postal nekdo drug, v tebi vedno znova vstaja prvobitnost – kje si rojen in te spremlja na življenjski poti.

Pomislim na svoje okolje, kjer sem odraščala in ljudi, ki so me obkrožali. Prijeten občutek, saj misel prinese veliko lepih spominov iz otroštva in zaobljubo, da je skrajni čas za obisk prijateljev iz mladosti v domačem kraju.

Kar prehitro se znajdem pri avtu in moram pustiti misli ter se pripraviti na novo pot, na krajši izlet iz Kokre, mimo doma Čemšenik do Babe in Potoške gore.  Oblaki se še vedno kopičijo in zakrivajo sonce, ki le vsake toliko časa, za nekaj trenutkov osvetli pogled in pogreje telo. Sneg je moker in spust iz Potoške gore predstavlja pravo zabavo, ki pa se na dokaj kratkem spustu, hitro konča. Kratko, a sladko, bi lahko zapisala.

Did you find apk for android? You can find new Free Android Games and apps.