Včerajšnje spogledovanje s Karavankami me je zopet popeljajo v Slovenski Javornik, ki je v zadnjem obdobju postal moja priljubljena izhodiščna točka. Po teku v prvem delu Gajškove poti sem se napotila na Debelo brdo in vrh Alničja, sledila je Olipova planina, planina Stamare, Hrašenska planina ter cilj na vrhu zahodnega dela Belščice, Kamnitniku, kjer se odpre lep razgled na zahodne Karavanke, Julijske Alpe, Jelovico in del gorenjske ravnine.
Vrnitev je iz smeri planine Stamare je potekala mimo Doma Trilobit in po cesti nazaj v Slovenski Javornik.
Na celotni poti sem srečala samo turnega smučarja, ki se je vzpenjal iz smeri doma Trilobit. Kar pa ni niti tako presenetljivo, saj sem za vzpon zopet izbirala pretežno neoznačene poti.
Le te me vse bolj navdušujejo s svojo nedotaknjenostjo, neokrnjenostjo, težjo dostopnostjo in ne obiskanostjo. Predstavljajo mi tudi svojevrsten orientacijski izziv, ki pogosto zahteva kar nekaj koncentracije in zbranosti.
Ta običajno seveda popusti v samem spustu in sproščenem teku in tudi tokrat je bilo tako. Misli so odtavale nazaj h Karavankam in poletnem projektu prečenja le teh v enem zamahu. Zelo se ga veselim, a pred tem me čaka še kar nekaj načrtovanja in spoznavanja.
