Po Trail vikendu Krvavec in nekaj nenavadnih in napornih treningih na ravnini (vse bolje izkoriščam funkcije garminovega fenix 5) nisem vedela kaj lahko pričakujem od tokratnega teka na Ratitovec, ki je bil letos obeležen kot 18. veteransko svetovno prvenstvo v gorskih tekih.
Želela sem si le, da v cilj pritečem hitreje kot lani. Posebne utrujenosti pred štartom res nisem čutila, prav tako pa ni bilo pravega občutka lahkotnosti.
Pomisleki so se podvojili, ko smo v strnjeni skupini, na razgretem ozračju precej dolgo čakali na pok štartne pištole in so noge postajale vse bolj zaspane. In ko se je le ta končno sprožil so misli kaj hitro odšle k koraku in iskanju ritma. Presenetljivo hitro sem ga ujela in skozi celotno progo lepo napredovala. Brez večjega napora sem premagovala metre in višinske metre. Iz ritma me je spravila le gneča v zadnjem, skalnatem delu proge, ko smo dohitevali tekače in iz skupine, ki je štartala pred nami. Pa tudi srečavanje s pohodniki ni bilo najbolj posrečeno. Tako sem v tem delu izgubila tekaški korak oz. ga spremenila v pohodniškega. Kar pa ni bistveno vplivalo na sam čas oz. daje priložnost, da ga v prihodnje še lahko izboljšam.
Za 7,2 kilometrsko razdaljo z 869 metrov višinske razlike sem potrebovala 52 min in 4 s, kar je bil med ženskami abosolutno nahitrejši čas in je prinesel tudi naslov veteranske svetovne prvakinje v kategoriji W35.
Bolj kot naslov me razveseli napredek v času, občutek moči in lahkotnosti, ki mi jo uspeva razvijati z zadnjem obdobju, skupaj s širitvijo obzorja in doživljanja gorskega teka.
Hvala Klubu gorskih tekačev Papež in sponzorjem: Hoka one one, Garmin, Leki, Sportx, Favn, Back to the Woods, ki mi pomagate na moji poti in vsem tistim tekačem, ki mi vedno znova polepšate tekmovanje z dobro energijo in spodbudnimi besedami.
Več o dogodku: prijavim.se
