V zadnje pol leta pretežno sledim navdihu, tako pri dnevnih izbirah osvajanja gora kot tedenskih odločitvah o udeležbi na preizkušnjah v gorskem teku, maratonu ali trail teku. Kar sicer ni novost, je pa to, da se količina tekem, s širjenjem tekaške družbe in povabil zvišuje. Nič ni podrobno načrtovano in dokončno. Prednost dajem priložnostim, ki kažejo na novo izkušnjo, doživetje ali dobro družbo.
Vse to je v nasprotju s preteklim načinom razmišljanja in delovanja, ko so bili v poslovnem svetu pomembni le načrti s pripadajočimi aktivnosti in rezultati.
Slabost (ali pa tudi ne) takšnega načina življenja in razmišljanja je ta, da so časi na “pomembnih tekmah” slabši kot bi bili, če bi se osredotočila na trening in zgolj določene tekme. Toda, v končni fazi, kot pravi tekaška kolegica Mihaela Tušar, smo le športniki rekreativci, ki smo včasih malo hitrejši kot ostali, spet drugič malo počasnejši. Povezuje in združuje nas tek oz. ljubezen do gibanja.
Seveda, tudi pretekli teden nisem mogla iz svoje kože ter se pred DP v gorskem teku navkreber preizkusila na dveh tekmah, in sicer na trailu Višarje -Lussari Trail (20km in 1263 vzpona) ter Vzponu na Široko (4,7 km in 600 m vzpona). Na obeh je bilo super vzdušje, sem zelo dobro odtekla in dosegla najboljši čas med dekleti. Ker nisem čutila posebne utrujenosti sem sredi tedna opravila še tekaški ogled proge vzpona na Zvoh. Pa ne ravno z namenom ogleda, bolj dnevne potrebe po gibanju in ugotavljanja kateri del bi tekla in kateri je primernejši, da hodim. Za petkovo aktivacijo je bil pa tek iz Črngroba na Planico in Križno goro.
Verjetno je bilo vse skupaj preveč, v tako kratkem času, čeprav je bilo počutje pred štartom DP navkreber še vedno odlično. Presenetila me je le okrnjena druščina deklet, ki se je zbrala na štartu. Pa tudi sama organizacija na prvi vtis ni delovala, da gre za pomembno državno tekmovanje. Več kot toliko pa se niti nisem spuščala v podrobnosti. Spremljala me je misel, da odtečem čim bolje ter se potem osredotočim na nastop v štafeti, ki me čaka naslednji dan. Tokratni vzpon smo z ostalimi dekleti začele umirjeno in zadržano. Vodenje je prevzela Tina Klinar, ki mi je že med sredinim srečanjem pod Zvohom delovala odlično pripravljena. Nekaj časa sem ji sledila, potem pa sem izgubila motivacijo, da borbam dalje, brez kakršnihkoli razlogov, težav…. Preprosto, predala sem se. Dosežen čas in drugo mesto ni prineslo posebnega razočaranja le večjo motivacijo, da v prihodnje na “pomembne tekme” prihajam osredotočena in 100% pripravljena, saj bom le tako lahko zadovoljna z doseženim časom.
Ker imam še malo poklicne deformacije, vedno nekaj časa namenim tudi opazovanju organizacije dogodka in takšen kot je bil začetek je bil tudi zaključek.
DP v gorskem teku navkreber bi si ob popularizaciji tega teka zaslužilo večjo promocijo, pozornost, odmevnost in tudi sam odziv tekačev. Pa naj bo to izziv za v prihodnje, za vse nas, ki imamo radi gorski tek.
Za konec pa se izkušnja s štafetami. Ko sem s strani Edvina Kosovelja prejela povabilo za nastop v ženski ekipi Stafetta tre refugi/Tek treh koč v Collini sem malo oklevala. Predvsem zaradi tega, ker sem v tednu dogodka že imela planirane 3 preizkušnje. Dvome v nastop je povečal še ogled videoposnetka, ki je prikazal tek 2. tekmovalca, saj sem se seznanila, da gre za tehnično zahtevnih 3.800 m, z vmesno strmo steno, ki ob zajlah in lojtri zahteva nekaj previdnosti. Zame čisto neka nova dimenzija teka, za katero sem zelo dvomila, da se v njej dobro znajdem. Spodbudne besede tekaške kolegice Klementine Lamut, ki bo tekla prvo predajo so me prepričale, da nastopim na legendarni preizkušnji Karnijskih Alp. Moram priznati, da bolj ko se je približevala nedelja, bolj me je skrbelo. Še v času gorskega teka na Krvavec sem razmišljala, da bi bilo dobro, če varčujem z močmi, ker jih bom naslednji dan zelo potrebovala.
Jutro pred štartom je poleg skrbi prineslo še nekaj strahu pred tekom po tehnično zahtevnem terenu, ki ga je sicer kmalu pregnala dobra druščina in vzdušje v ekipi. Zame je bilo vse novo, od logistike, ogrevanja, ki je potekalo pretežno kot vzpon po prvem delu proge do nervoznega čakanja sotekmovalke. Ko sem zagledala Klementino in sva opravile predajo je vse izginilo, nič več razmišljanja, nič več nervoze, samo popolna osredotočenost na traso. Spusta sem se lotila zelo previdno in s strahospoštovanjem. Bistveno bolje mi je šlo v strmi steni, kjer sem tudi časovno pridobivala in dohitevala fante, ki so bili pred mano. A, žal sem na spustih in razgibanem delu poti, ki je bil tehnično zahteven preveč izgubila, tudi s tem, ko sem se nekajkrat lovila v sami smeri in prehodih. Tretjo predajo in spust je odlično opravila Ana Čufer, ki je s časom 18’46 dosegla drugi najboljši čas spusta in tudi drugi čas med posameznicami na spustu. Skupno pa smo dekleta zasedla 6. mesto.
Miran Cvet, Luka Kovačič in Gašper Bregar, ki so zasopali slovensko moško ekipo so priborili odlično tretje mesto. Gašper je kot izjemen spustaš postavil nov osebni rekord spusta in s časom 16’31 dosegel tretji čas med posamezniki na spustu.
Težko bi rekla, da sem uživala v teku po takšni progi, saj je bil ves čas prisoten občutek, samo da se ne razbijem oz.ali se bom in nekajkrat je bilo zelo blizu. Sem pa toliko bolj uživala v času po tekmi, izteku, druženju, delitvi doživljanja in razmišljanja. Kljub temu, da nisem najbolj zadovoljna s svojim tekom, sem vesela, da sem se odločila za nastop, kajti prinesel mi je nova spoznanja o teku in prijeten zaključek tekmovalno napornega tedna.
