Ko me boste čez nekaj let vprašali o Balkanskem prvenstvu v gorskih tekih, ki se je odvijalo v romunskem mestu Câmpulung Moldovenesc in v gorovju Rarau bo v spomin najprej prihitela misel o neokrnjeni in divji naravi, vzpodbudnem ekipnem vzdušju, umirjenosti življenja in netočnosti ljudi (čez 1 uro = hitro čez 2), prehrani bogati z mesom in nervoznih voznikih, ki se neprestano pritožujejo nad drugimi udeleženci prometa, s tem da tudi sami ne upoštevajo pravil.
Narava me je impresionirala že ob samem prihodu, ko sem jo imela priložnost opazovati skozi okno avtomobila, v 2- urni vožnji od letališča do penziona, kjer smo bili nastanjeni. Toliko zelenih in neobdelanih površin, brez oglasnih sporočil že dolgo nisem videla.
Čas se ustavi, oči se spočijejo in misli se umirijo. V takšnem okolju tudi lažje preneseš vse čakanje, ki ga doživiš na vsakem koraku: transport, ogledi, obroki, ipd…Čakanju sledi še kup »prekladanja« sem in tja, ko na trenutke ne veš kaj bi sam sabo. Je pa veliko lažje, če imaš ob sebi zabavno družbo, s katero lahko obdeluješ različne teme, deliš ramišljanje in trenutne misli.
Še najmanj po mojem okusu je bila pa sama hrana, ki je v vsakem obroku ponudila ogromne količine mesa, sira in jajc. Vsakdanji jim je še krompir in polenta. Za zelenjavo je zelo malo prostora, za solato pa ga sploh ni. Kar zna biti za vegetarijanko kot sem, precej neugodno. Po treh dneh takšnega prehranjevanja sem sanjala samo še zelje in fižol.
Na mojo srečo je bil ustrezen obrok vsaj večer pred tekmo (zelenjavna pizza) in je postregel z ustrezno zalogo za naslednji dan. Je pa izkušnja z neobičajno prehrano zame dobra za v prihodnje, da bom znala poskrbeti, da bo med prtljago ustrezno gorivo, četudi umetno in obdelano. Presenečenja kulinarike lahko kaj hitro porušijo telesno pripravljenost.
Na preizkušnjo prvenstva (12km, +1200m vzpona) smo se z ogledom drugega dela trase pripravili že dan prej. Sama sem se z 12 km traso, ki se je vila po redko dotaknjeni naravi gorovja Rarau, polne pozitivne energije zelo hitro spoprijateljila. Pri tem so pomagale tudi Hokice Evo Jawz, ki so mi nudile odličen oprijem v spolzkem, blatnem in močvirnatem terenu. Razgibana konfiguracija, z izmenjavo vzponov, spustov in ravnine pa mi tudi ne predstavlja več posebnih težav, saj sem v zadnjem obdobju namenoma opravila kar nekaj preizkušenj z različnimi profili prog in tako napredovala.
Še najtežji del tekmovalne preizkušnje je bila vožnja in čakanje na sam štart, na katerega smo prispeli dve ure prej. Organizacija in logistika sta imeli vse prvine Balkana.
Po štartnem poku sem kljub temu, da je kar nekaj tekmovalk odhitelo mimo mene ohranila mirno glavo in zelo hitro ujela umirjen ritem (morda celo preveč).
V prvem klancu sem začela pridobivati mesto, po mesto. Vse tja do 4 -5 kilometra, ko sem se nekako znašla sama, brez da bi vedela koliko tekmovalcev/tekmovalk je pred in koliko za mano. Na trenutke se mi je zdelo, da sem v svoji coni udobja iz katere se mi ne uspe prebiti. Spodbuden je bil vsaj zahteven in razgiban teren, kjer sem lovila optimalen korak v neomejeni količini blata, vode in občasnih ovir, ob tem pa so kilometri zelo hitro minevali. Kar naenkrat sem se znašla 3 km pred ciljem, ko me je pričakal reprezentančni trener, Boštjan Novak in sem izvedela, da sem najhitrejša med dekleti, hkrati pa tudi, da je reprezentančni kolega Matic, s katerimi v zadnjem obdobju pogosto deliva (borbava) del poti kar dve minuti pred mano.
V tistem trenutku sem opustila misel, da ga ujamem, ampak da zgolj nadaljujem v svojem ritmu in ob tem čim bolj uživam. K pospešenem koraku me je potem v zadnjem kilometru vseeno spodbudilo grmenje in vse močnejše padavine. Garminov Feniks 5 plus se je v cilju ustavil pri 1:20:43. Pričakali so me reprezentančni kolegi, ki so prispevali k temu, da je bil občutek dobrodošlosti in veselja toliko večji.
Tudi sicer je bilo bilo vzdušje v slovenski ekipi, kljub starostni raznolikosti zelo dobro, zabavno in spodbudno, le z redkimi trenutki umika v sodobno druženje preko socialnih omrežjih. Brez katerega danes preprosto ne znamo ali nočemo več.
Več kot osvojeni medalji (ekipno smo z Andrejo Godec in Tino Kozjek osvojile srebro, fantje pa bron) in naslov Balkanske prvakinje mi pomeni doživetje in izkušnje, za ki bodo v prihodnje prispevale k temu, da se na pomembne tekme pripravim tudi v delu, ki ni vezan zgolj na telesno pripravljenost.
Hvaležna sem, da sem bila del slovenske ekipe in mi je v času moje tekmovalne poti ob sebi uspelo zbrati podpornike in partnerje, ki mi nudijo odlično opremo, izdelke in storitve, ki so potrebne za dobro treniranje in tekmovanje.
Iskrena hvala:
- Garmin (Fenix 5 Plus)
- Hoka one one (različni modeli čevljev za tek po različnih podlagah)
- Leki (palice, rokavice)
- Sportx (športna oblačila)
- Toppharma (prehranski dodatki Doppelherz)
- Hemptouch (mazila za kožo, CBD olje)
- Center za promocijo zdravja (hiperbarična kisikova terapija)
- Oljarna Rafael (olja, semena, proteini in moke)
- KGT Papež in UTVV Race team
Upam in želim pa si, da bomo gorski tekači ob rezultatskem napredovanju dobili tudi svoj primeren prostor znotraj atletskega sistema in medijskega prostora. Dobri odnosi med stroko in tekmovalci na tem področju so vsekakor spodbuden začetek.
