Po 16 – dnevnem popotovanju po Islandiji in Gran Canariji, nekaterih izjemnih razgledih, spoznavanju novih kultur in opazovanju življenja samega, se je res lepo vrniti domov. Tja, kjer duša in srce najdeta svoj mir.
Pravijo: “Povsod je lepo, doma je najlepše” in moram priznati, da sem to po dolgem času tudi sama začutila. Morda le ni za posploševati in je dom tam kjer se najbolje počutimo, četudi to ni bivalni prostor, zgolj kraj, ki nas kot tak sam izpopolnjuje, osrečuje in se nanj radi vračamo. Pri meni so to vsekakor slovenske gore in kraji pod njimi. Navdihujejo me s svojo mogočnostjo, brezmejnostjo in mirnostjo. Čas na vrhu se ustavi, pride občutek zadovoljstva in popolnosti danega trenutka.
Čutiš svet, čutiš Zemljo, Sonce, veter, vse diha s teboj in te omamlja. Brez želja, brez misli doživljaš lastni obstoj in obstoj vse narave okrog sebe (Nejc Zaplotnik).
Po vrnitvi sem imela v načrtu udeležbo na Najlepšem in najtežjem malem maratonu, v hribih nad Škofjo Loko, a se žal zaradi prepozne vrnitve, pomanjkanja spanja in utrujenosti ni izšlo, kljub izjemno veliki želji. Tako sem soboto bolj kot vegetirala, v upanju, da se sestavim do nedelje, ko se zopet napotim v objem Karavank. Po dobrem spancu sem bila v nedeljo zopet tista prava, saj prvi občutki so kazali na to. Odločila sem se za izhodišče v Tržiču, vzpon na Kamnjek, Veliki vrh, Kofce in naprej na Kofce goro ter Veliko Kladivo, s spustom do planine Šije, nazaj do Kofc in v smeri izhodišča.
Doživela sem neke vrste šok ob zamenjavi okolja in nadmorske višine. Na potovanju sem res naredila manj kilometrov, če sem natančnejša, predvsem veliko manj višinskih metrov kot je moje tedensko povprečje, toda začetni vzpon je bil kot da en teden sploh ne bi gibala. Nisem se počutila domače v svojem telesu, še več kot to, kot da sploh ne bi bilo moje. V težkih in zame dokaj počasnih korakih, še vedno “megleni glavi,” sem se spraševala, kaj se je zgodilo? Ali sem še vedno nenaspana in utrujena ali pa sem res izgubila toliko moči v zadnjih dveh tednih? Kar se mi je zdelo skoraj nemogoče, saj nisem poležavala, sem redno tekla in opravila kar nekaj lažjih pohodov ter bila ves čas v pogonu. Z vsakim korakom višje je šlo hitreje in počasi sem le spustila vse misli in poskušala predvsem uživati v naravi. In končno, na Kofcah spet pravi občutki, spet prava jst in popoln užitek ob vzponu na Kofce Goro in Veliko Kladivo ter ob spustu do Tržiča.
Pravi občutki so se vračali še naslednje dni, ob osvajanju Karavank: Vranček-Planina Košutica-Koča na Ljubelju- Triangel- Zelenica-Ljubelj-Dom na Robleku-Ljubelj-Vranček.
Pa tudi ob raziskovanju Jezerskega in vzponu na Goli vrh.
Uživam v opazovanju same sebe in svojih občutkov ob prilagajanju na različne pogoje, razmere, dražljaje okolice ter spremembe. Na eni strani je telo zelo občutljivo na spremenjen ritem, drugačne klimatske pogoje, na drugi strani pa zmore izjemne podvige ob dokaj majhem energetskem vnosu.
S tem ko poznaš potrebe in odzive svojega telesa lahko bistveno dvigneš kakovost življenja, hkrati pa dosežeš notranji mir in srečo.
