Gran Canaria je tretji največji otok Kanarskih otokov in je priljubljena počitniška destinacija, z razvitimi počitniškimi naselji na jugu, modernim Las Palmasom na severu in umirjenim vasicami na zahodu.
Otok je po obliki skoraj popoln krog in je geografsko izjemno razgiban, od središča otoka pada teren v globokih soteskah (banrancos) proti zahodu do morja, na sever pa zeleno višavje sega vse do morja in se odsekano zaključi z ostrimi skalnatimi stenami. Lovorovi, kostanjevi in borovi gozdovi se spuščajo do zelenih pobočij nasadov bananovcev in obdelovalnih površin v dolinah. Na jugu in vzhodu, kjer je prebivalstvo najgosteje naseljeno, se višavje spusti v suho ravnico, ki jo obrobljajo široke plaže z belim peskom. Veliko je štrlečih vrhov, kjer je erozija odstranila vse razen najbolj trdega jedra, ki še najbolj spominjajo na dvignjen sredinec.
Je otok vulkanskega nastanka z robustno in izsušeno notranjostjo, ki slovi po pohodniških poteh, ki vodijo mimo jam, jezer in preko gora ter razpolagajo z edinstveno floro in favno. Otok ponuja čudovite plaže vključno z Playa de las Canteras v bližini Las Palmasa, ampak najboljše se nahajajo na južnem delu otoka, zato je otok kot nalašč namenjen raziskovanju in vam omogoča, da si privoščite popoln oddih na plaži.
Divjino še največ krasijo v skupku rastoči kaktusi in nizki, izredno trnasti grmički.
Veliko je narejenih bazenov, kjer zbirajo vodo za pridelek. Pridelujejo banane, ki so manjše a slajše kot te, ki jih dobimo pri nas, ogromno je takšnih ali drugačnih palm, fikusov, ki so cela drevesa, raznoraznih kaktusov, božične zvezde in hibiskusi so tam urejeni v žive meje. Tu in tam se pojavi kakšna oaza, kjer voda pride na dan. Tam se bohotijo samonikle palme in čuda nekih rastlin.
Najino raziskovanje je trajalo 10 dni, med 21. in 31. marcem. Nisva ravno ljubitelja turističnih atrakcij, gneče in množičnega dogajanja na plažah, zato sva se odločila za namestitev in pohodniško raziskovanje v manj obiskanih krajih kot sta Galdar na severu in La Aldea de San Nicolas na zahodu. Kar se je izkazalo za pravilno. Raziskovala sva hribe in vasice, v bližnjem okolju. V spominu nama bo ostala prijaznost, gostoljubnost in uvidevnost domačinov (prav vsi te pozdravijo na ulici, spoštujejo na cesti,…), umirjen tempo življenja, urejene ceste, grozna kava (z izjemo leche leche), pretirano hupanje avtomobilov, veliko število psov, cestni kolesarji vsepovsod (tudi na avtocestah) in neurejena odlagališča smeti, oz. smeti vsepovsod. Psi so bili najbolj nadležni v času jutranjih tekov, ko ni nikjer nikogar, le zoprna, običajno majhna zverinica, ki ne veš ali zgolj zbuja pozornost ali te bo dejansko napadla.
Brez posebnega navdušenja in občutkov sva zaključila raziskovanje narave in kulture Gran Canarije. Zame je Slovenija veliko lepša in prijetnejša, gore dostopnejše in zanimivejše, le ljudje so malo malo manj uvidevni in pripravljeni videti sočloveka, tako na ulici kot na cesti.
Brezbrižnost ljudi je rana naše družbe. Ljudje preveč gledajo samo nase in na svojo korist, pred seboj vidijo le svoj cilj in ne dovolijo nikomur, da bi jih zmotil na poti do tja, vsi so prijazni dokler te potrebujejo, ko te enkrat ne potrebujejo več, jim nisi zanimiv. Dolgoročno pa to ne prinaša ne osebnega zadovoljstva, ne sreče. Prej, ko bo družba v Sloveniji to dojela boljše bo zanjo.
