Knap trail je tekaška preizkušnja z dušo, ki je izpeljanka iz Knapovske poti. Poteka po uhojenih poteh in stezah, po večini zasavskega hribovja.
Knap pomeni rudar, trail pa steza ali pot. Trail je posvečen zasavskim rudarjem, saj je bilo delo v rudniku težko in ni razloga, da bi si ga sedaj olajšali. Logotip predstavlja prehod iz temne zgodovine rudarstva v svetlo prihodnost v naravi, zelo hitro in to po tirnicah.
Prireditev se je letos odvijala že četrto leto, sama pa sem se je udeležila drugič. S tekači smo se zbrali v Gabrskem pri gostišču Brin, kjer sta start in cilj. Preizkusili smo se na štirih dolžinah: 7 km, 20 km, 37 km in 64 km.
V preteklem letu me je prireditev in 37 km trasa toliko navdušila, da sem sploh začela tekmovati na tovrstnih dogodkih.
Letos sem traso videla popolnoma drugače, bilo je veliko manj užitka in več pogovora same sabo. Delno je razlog v vremenskih pogojih: blato, sneg, veter, megla, visoke temperature, delno pa v dnevnih podvigih pred tekmovanjem. Verjetno se bom počasi naučila, da se zbrani kilometri in višinski metri naberejo in vplivajo na predhodno utrujenost na tekmi. Slabo sem izbrala tudi oblačila za tako visoke temperature, saj sem bila preveč oblečena in sem kar nekajkrat zakuhala.
Tudi letos sem se odločila za 37- kilometersko progo. Začela sem odlično, ušla vsem tekačem in lahkotno premagovala klance in kilometre. Res sem se počutila močno in lahkotno. Vse dokler nisem prišla do dela pred Sveto Planino, ki ga je prekrival sneg, v spremstvu megle in vetra. Idealna kombinacija, ki je prispevala, da sem trikrat spregledala trakove in zašla ter naredila nekaj dodatnih metrov gor in dol.
Sledila je cesta, ki mi je sicer pri spustu ustrezala, a sem se je po nekaj kilometrih kar nasitila. Veliko bolj položna mi je delovala kot v preteklem letu, tako sem komaj čakala, da pritečem do bolj razgibanega terena pod vrhom Mrzlice. Ta pa letos ni bil samo razgiban, bistveno bolj strm se mi je zdel kot lani. Iskanje prave smeri s trakovi je bilo zaradi megle in vetra v tem delu tudi svojevrsten izziv.
Ko že misliš, da te čaka samo še iztek v spustu pride novo presenečenje s poledenelim delom, pod kočo. Lotila sem se ga skrajno pazljivo, saj si za konec nisem želela privoščiti trdega soočenja s podlago. Pazljivost se je obrestovala in ostal je le še prijeten spust ter lahkoten iztek v cilj.
S traso sem opravila v času 4:04:09, kar je malenkost počasneje kot lani, a je bilo še vedno dovolj hitro, da sem pustila za sabo tudi moške predstavnike (rezultati). Ker med tekom ni bilo priložnosti za klepet in druženje sem to nadoknadila po njem. Zbrala se je res prijetna in raznovrstna druščina, s katero je bil užitek deliti in izmenjati vsakdanja doživetja ter razmišljanja.
Na 64 km preizkušnji sta bila suvereno najhitrejša Ivi Hrastovec in Katja Kegl Vencelj, na 20 km pa Aleš Gorenc in Monja Drnovšek.
Za konec še zahvala organizatorju, vodji celotnega projekta Leonu Cestniku in njegovi partnerki Tanji, za lepo organizacijo dogodka ter svojevrstno doživetje.
