Trail preizkušnja, ki je pritegnila mojo pozornost s tem, ko sem zasledila, da gre za dogodek s tradicijo, ki uvaja novost in tudi zaradi želje po spoznavanju novih, sicer nižje hribovitih predelov Slovenije (Milanja, Snežniška planota). Zelo namreč cenim organizatorje oz. na splošno ljudi, ki znajo ohranjati tradicijo in so dovzetni za spremembe, ki so tako zelo potrebne za zahtevne nove generacije.
Po gorskem teku na Ratitovec in uvrstitvi v reprezentanco sem osebno sprejela tudi odgovornost, da se za ta nastop optimalno pripravim, kolikor se sploh lahko, v tako kratkem času in dejstvu, da ne treniram, ampak zgolj tečem in obiskujem gore, ker v tem uživam, saj mi nudijo popolno svobodo in mir.
Sem se pa v zadnjem času znašla v razcepu: Kako uskladiti dolge ture, ki so posledica ljubezni do gora, z optimalno pripravljenostjo na posamezno tekmo?
No, ta teden še nisem našla odgovora, saj sem prepogosto sledila jutranjem navdihu, raziskovanju in lepemu vremenu. Pot pa me je vodila v novo spoznavanje poti Karavank, ki ponujajo res lepe ture. Kar na koncu prinese izjemna doživetja in vtise, hkrati pa tudi kilometre in višinske metre, ki po nekajdnevnih turah prispevajo k dodatni teži v nogah. In zopet se pred preizkušnjo pojavi slaba vest, a mi jo je tokrat uspelo kar hitro utišati, z mislijo, da je trasa Milanja traila prijazna in nima veliko višinskih metrov. V bistvu je lahko zgolj še en trening za GM40. Točno tako je tudi bilo.
Da bo dogodek lep je napovedovalo že izjemno pozitivno in sproščeno vzdušje pred samim štartom, ki ga je organizator popestril s skupinskim ogrevanjem in nekaj spodbudnimi nagovori.
Štart je bil za vse razdalje (10km, 17km in 31km) istočasen, kar je za tiste na 31km pomenilo, da lahko hitro padejo v prehiter ritem. Sama sem se kar dobro znašla in že v začetku odlično ujela svoj tempo in počasi napredovala. Trasa je bila v prvem delu speljana po dobro utrjenih makadamskih poteh, sledilo je prečenje slemena Milanja, mogočen bukovo-jelov gozd Snežniške planote ter spust po odprti pokrajini do vznožja Kozleka in vzpon nanj. Za zaključek pa še gozd črnega bora in preko suhih kraških travnikov do cilja.
Sama bi se sicer razveselila kakšnega bolj strmega vzpona, a glede na to, da je bilo v preteklih dneh le teh kar nekaj, niti ni bilo posebne potrebe po dodatnih.
Če sem preteklo nedeljo, pretežni del teka na Ratitovec trpela, sem tokrat ¾ trase res uživala. Sonce in malo premalo tekočine sta v predzadnjih kilometrih, v odprtem delu kraških travnikov prispevala k počasnejšem koraku, a se je ta ob zadnji okrepčevalnici z vodo sunkovito pospešil in me je dobesedno odneslo skozi pravljični gozdni spust.
31 km in 1180 višinskih metrov vzpona mi je uspelo premagati v času 2:56, kar je bilo najhitreje med dekleti, in nekaj počasneje od časa ki so ga dosegli 3 fantje.
Lahko samo čestitam organizatorju, za zelo lepo organizacijo dogodka in razgibano traso, z zelo prijaznimi spusti in vzponi za tekače ter zaželim uspešno delo naprej.
Pred mano pa je nov teden, ki ga bom tokrat zavestno poskusila pretežno preživeti v dolini. Kot motivacija mi bo, da bom na GM4O lahko toliko bolj uživala v vsakem koraku oz. bom res željna teka v klanec in tudi navzdol.
Nisem še prepričana, da mi bo to uspelo, a glede na to, da so mi pri tem nekateri prisluhnili in priskočili na pomoč čutim vsaj delček odgovornosti tudi do njihovega časa 🙂
REZULTATI 10. Bistrškega teka po kategorijah:
Tek za primorski in notranjski pokal – 10 km:
http://timing.si/slv/dirka/958/skupni_rang
Trail 17- 17km
http://timing.si/slv/dirka/959/skupni_rang
Trail 31 – 31km
http://timing.si/slv/dirka/960/skupni_rang
