Pred kratkim me je prijatelj, katerega mnenje cenim povprašal: Mojca kako to, da si sedaj vsak vikend na tekmi oz. tekaški preizkušnji, če si rekla, da nimaš rada tekmovanj? Za trenutek sem se ustavila in razmislila, kaj se pravzaprav dogaja z mano.
V preteklosti je delo od mene zahtevalo veliko energije in pozornosti ter hkrati ustvarjalo toliko stresa, da ni bilo nobene potrebe po dodatnih obremenitvah, da bi presegala cono udobja, na drugih področjih oz. ravno nasprotno, potrebovala sem jo, da sem se odpočila in našla ravnovesje.
Po 7 letih predajanja delu, prenasičenosti s projekti, odnosi in komunikacijo sem se za pol leta ustavila, si vzela čas zase, za tisto kar imam rada in kar me osrečuje. Razprla sem krila in stekla.
Svoj mir, zadovoljstvo in svobodo sem našla v gorah, ki so postale moj drugi dom. Uživam v vsakem koraku raziskovanja in odkrivanja novih poti, opazovanju spreminjanja narave in spoznavanja novih ljudi, ki jih na tej poti srečujem. Tu le redko prestopim svojo cono udobja, saj zmerno podaljšujem ture, tako po dolžini kot z višinskimi metri. V pol leta se nabralo ogromno vtisov in doživetij.
Ker pa nisem oseba, ki bi lahko bivala v coni udobja oz. nasprotno potrebujem določeno mero stresa, da sem izpopolnjena, sem se začela udeleževati tekaških prireditev. Pogosto slišim, da nekdo ne tekmuje z drugimi oz. da tekmuje sam s sabo. Po eni strani to drži, po drugi pa človek sam sebe težko pripravi do takšne stopnje napora kot se ob spodbudi drugih. Tekmovanja pri meni trenutno pomenijo ravno to, da prestopim svoj prag udobja in poiskusim v določenem trenutku iz sebe iztisniti največ. Pri tem pa največ pripomore konkurenca in spodbude navijačev. Na tekme se niti ne pripravljam. Z izjemo Knap traila še na en štart nisem prišla spočita, saj se med tednom ne morem upreti osvajanju vrhov in razgledom v gorah.
Zadnja dva vikenda sem z namenom, da preizkušnja ne bo prinesla še več kilometov v tednu izbrala krajše razdalje, in sicer Juriš na Dovško babo in Tek na Ratitovec. Kratka razdalja je zame predstavljala svojevrsten izziv, ki sem si ga zadala, ob zavedanju, da sem lahko hitra v klanec, čeprav se težko v tako kratkem času sploh spravim na svoje obrate.
Pred tekom na Ratitovec sem se zbudila s težkimi nogami, utrujena od vseh kilometrov in višinskih metrov, ki sem jih nabirala med tednom. Pojavili se dvomi ali sploh iti na tekmo, ali ne. Na koncu sem se vseeno odločila, da grem in bo to zgolj nov trening. Nič več in nič manj. Bil je, zelo dober, že dolgo ne tako kratek in še nikoli na tako visokih obratih. Zasluga za to gre puncam, ki so bile hitre in navijačem, ki so spodbujali ob celotni progi. Težko bi rekla, da sem uživala, z izjemo konca, ko se je pojavila želja po še in sem za raztek sproščeno stekla iz Ratitovca do Železnikov. Sicer pa ni bil namen, da na preizkušnji uživam, ampak da se spravim na najvišje obrate in ta cilj je bil več kot dosežen.
To, da je tekma predstavljala tudi izbor za reprezentanco za EP v gorskih tekih na Veliki planini sem vedela, a zgolj to. Nisem se spuščala v podrobnosti kdo se uvrsti in kaj to pomeni. Tako sem bila, ne glede na zmago, pozitivno presenečena ob povabilu v reprezentanco.
Prvotno sem sicer oklevala, kajti imela sem drugačne načrte, ampak življenje je polno presenečenj, sprememb in priložnosti, le videti in sprejeti jih moramo. Tako bom povabilo z veseljem sprejela, saj verjamem, da prinese veliko novih in zanimiv izkušenj ter doživetij.
