Pridejo sivi dnevi ali tisti dnevi v mesecu, ko je tudi veliki odvisnici od svežega zraka kot sem sama, težko obuti superge in steči po svojo dozo. Zmanjka zagona, prave energije, navdiha, in motivacije. Nastane težka notranja bitka, iskanje razlogov za in proti gibanju.
V zadnjem letu sem se v dobro zdravja sem naučila opazovati svoje telo in občutke, tako da vem, kdaj gre za telesno utrujenost in kdaj so razlogi lahko drugje. Kot so vplivi okolice, dela, bioritma, stresnih situacij, medsebojnih odnosov, ipd. Ključno jih je prepoznati, se z njimi spoprijeti in jih obrniti sebi v prid.
Te dni ima name poseben vpliv kombinacija vremena, polne lune in bioritma.
Na eni strani bi lahko bilo vreme dober izgovor ali izziv za trening v zahtevnejših pogojih, na drugi je polna luna uspešno spotencirala že tako negativni čustveni bioritem in bilo je potrebno veliko volje, da sem zavezala vezalke in stekla.
K temu je najbolj prispevalo to, da sem uspešno ozavestila občutke, ki jih nudi svobodno gibanje na svežem zraku. V pomoč pa mi bil pa tudi test novih superg: Challenger ATR 4 proizvajalca Hoka one one. Lahko rečem, da so več kot uspešno prestali moje zahteve tekaškega copata v cestnih, snežnih in blatnih razmerah, čeprav sem imela ob prvem stiku precej pomislekov, saj se na videz precej razlikuje od svojih predhodnikov.
Še en razlog več, da ni prav ocenjevati na prvi pogled. Potrebno je dati priložnost, tako stvarem kot ljudem, saj le tako lahko ugotovimo pravo uporabno vrednost.
Pot me je odnesla na meni ljube poti: čez Kamnjek na Kofce, na domače griče (Sv. Jošt, Špičasti hrib in Sv. Mohor) in hribe nad Preddvorom (Sv. Jakob, Možjanca in Štefanja Gora).
Za prve korake sem potrebovala kar nekaj osredotočenosti, da sem se otresla bremena teže, je bilo pa zato ob koncu toliko več lahkotnosti in zadovoljstva.
Kjer je volja je vedno tudi pot!
