Po uspešno zaključenem gorskem teku na Bevkov vrh je v času druženja prišla pobuda za udeležbo na Trail delle Orcidee. Brez, da bi vedela podrobnosti, kje natančno se trail odvija, kakšen je profil in podlaga trase sem rekla: “Da, sem zraven oz. JA, grem!” Brez posebnega razmišljanja. Predvsem zaradi trenutnega navdiha, dobre družbe in želje po novem doživetju.
Zaznavam, da se spreminjam. Končno sem se odpočila od neprekinjene komunikacije in nenehnega stika z ljudmi, ki so bili del preteklih poslovnih obveznosti. Bilo je preveč. Kar je povzročilo, da sem več kot pol leta raziskovala in osvajala vrhove gora ter hribov pretežno sama, saj sem le tako lahko našla svoj mir. Sedaj počasi zopet postajam socialno bitje. Znam se prilagoditi, znižati ali na trenutke zvišati intenzivnost, za voljo dobre družbe in vzpostavljanja novih prijateljskih vezi. Občutek ob temu pa je res dober in daje vedno znova nov zagon.
Spontana odločitev in trenutni navdih sta se izkazala kot dobra, saj je bil Trail delle Orcidee odličen trening pred SP v gorskem maratonu v Premani. Pa ne po zahtevnosti in razdalji, ampak v kontekstu obuditve tekmovalnega duha.
Zopet se je med tednom nabralo kar nekaj višinskih metrov in osvojenih vrhov, a so tokrat noge ostale presenetljivo lahke in močne. Kljub dolgemu spustu v drugem delu in dolgočasni ravnini, ki mi nista pisani na kožo, mi je v tem delu uspelo prehiteti dve tekačici in priteči v cilj kot najboljša v ženski konkurenci (in zgolj za petimi predstavniki moškega spola).
22 km in 1400 višinskih metrov vzpona mi je uspelo premagati v času 2:13:54. Po dolgem času, lahko rečem, da sem zopet uživala in sem zadovoljna z opravljeno preizkušnjo.
Organizacija je bila dobra, družba tekačev iz Slovenije odlična, le navijačev ob progi je bilo presenetljivo malo, tako je bilo toliko več časa za razmišljanje. Kar nekajkrat so misli zašle tudi na prihajajoče Svetovno prvenstvo v gorskem maratonu v Premani. Misli so prinesle zmedene občutke, predvsem o tem ali je sploh prav, da sem se odzvala povabilu.
Če bi imela možnost ponovne odločitve, bi bil odgovor zelo verjetno drugačen oz.bi povabilo zavrnila.
Prehitro se vse odvija letos zame in hkrati se zavedam, da realno ne morem doseči rezultata, s katerim bi bila sama zadovoljna, kar pa mi je najbolj pomembno, a sem do tega spoznanja prišla malenkost prepozno. Tako bo to zgolj preizkušnja, kjer bom v danem trenutku poskusila dati vse od sebe, brez posebnih pričakovanj. Se mi pa to ne zdi prav.
V preteklosti sem že pisala o tem, da mi trenutni sistem in način dela v gorskem teku, na nacionalni ravni ni blizu in se z njim ne strinjam, kar se je zopet potrdilo s tem prvenstvom, a se mi sedaj ne zdi primeren čas, za obujanje te tematike, bom pa po prvenstvu nekaj besed namenila tudi temu.
Torej, še vedno ostaja vprašanje kako naprej? Verjetno bo najbolje kar korak za korakom, ob trenutnem navdihu in v spremstvu dobre družbe. Vsaj do konca prve sezone. Po tem bo sledila analiza in odločnejši premik v eno ali drugo smer…
Rezultati: Trail delle Orchidee
