Rada imam odkrivanje novih krajev, poti, kultur in ljudi, saj tako pogosto prinesejo nepozabna doživetja. Še posebej, če jih lahko doživim nekje v neokrnjeni naravi.
Letošnja zima je že res dolga in me vse bolj ovira pri tem, saj je moje gibanje v domačih gorah precej omejeno na določena območja. Pogrešam raziskovanje, barvitost narave in visokogorje.
Predstavitveni video Trail delle Valli je pritegnil mojo pozornost v vseh pogledih in kljub slabi vremenski napovedi, z vetrom, nisem našla enega tehtnega razloga, da se ne bi udeležila preizkušnje, ki je obetala vse našteto v uvodu.
Dan pred trailom sem se dobro ogrela na Bledu, kjer sem v spomin na Ruth Podgornik Reš pretekla 4 kroge in se znova spomnila, kako nedomača mi je ravnina, pa tudi kako prijetno je srečati ljudi prežete s čudovito energijo in pozitivno naravnanostjo.
Na Trail delle Valli sem se odpravila skupaj s Simonom Strnadom, s katerim sva tudi že v preteklosti delila nekaj lepih tekaških preizkušenj.
Simon je bil tudi edini, ki sem ga na trailu poznala, ne glede na to se ves čas počutila zelo prijetno in domače.
Italijani so res dobri organizatorji, ki znajo ustvariti vzdušje in poskrbeti za tuje tekače. Na štartu 25 – kilometrske preizkušnje s 1300 m vzpona se nas je zbralo več kot 200.
Sama sem imela še največ dela s tem, kako se obleči. V teh mrzlih in vetrovnih razmerah se res ne znajdem najbolje in tudi tokrat sem nase spravila čisto preveč kosov. Tako sem se polovico proge pregrevala. Zopet se mi je zdelo škoda časa, za to, da se preoblečem in stlačim v nahrbtnik, pa sem nekaj odložila, sicer malo pozno, na eni izmed zadnjih okrepčevalnic. Kar je prineslo precejšnje olajšanje.
Trail delle Valli del Natisone 2018 je trail v pravem pomenu besede in eden izmed najlepših trailov, ki sem ga tekla dosedaj, saj v čudoviti naravi ponudi razgibane singlce raznovrstne podlage (prst, kamenje, sneg, trava) in naklona. Vmes pa se odprejo razgledi do veličastnega Matajurja, Krna, Kanina in morja. Med tekom se bila zelo osredotočena na svoj korak, ki se je na različnih podlagah zelo različno odzval in prinesel raznovrstne občutke.
Kot že običajno sem pridobivala na vzponih, pa tudi v strmih spustih mi ni šlo slabo, le na ravnini pa sem konstantno izgubljala. Na moje veselje je niti ni bilo veliko oz. še manj kot jo je prikazoval graf s profilom trase.
Lahko bi pisala o samih presežkih: organizacije, trase, vzdušja,…Zmotili so me le nekateri zagreti tekači, ki so tako resno vzeli tekmovanje, da niso našli prostora ali energije, da bi naprej spustili punco, ki ji srce zaigra, ko se naklon proge poveča. V tem pa so slovenski fantje vsekakor uvidevnejši in upam, da takšni tudi ostanejo.
Ob koncu bi se zahvalila organizatorju, ki mi je omogočil lepo doživetje in sponzorjem, ki mi stojijo ob strani, ob mojih izzivih. Hvala: Hoka one one, Garmin, Sportx, Leki, KGT Papež in Favn.
