Po priporočilu tekaških kolegov, da gre za enega najlepših trailov na Hrvaškem, sem se za udeležbo na Učka trailu odločila v zadnjem trenutku. Kar je tudi v mojem slogu – slediti trenutnemu navdihu. Vseeno pa nisem mogla mimo nasičenosti s tekmami v zadnjem obdobju, ki je prinesla utrujenost, tako da se nisem mogla odločiti na katero razdaljo se podati, da bo tek užitek. Oklevala sem med 42 in 31 km. Po tem, ko sem bila tudi v dnevih pred samo tekmo precej tekaško aktivna, sem raje izbrala 31 km in 1400 m vzpona, kar se je izkazalo za pravilno.
Kljub temu, da moje telo slabo funkcionira na nizki nadmorski višini je bilo počutje skozi celotno traso odlično in korak lahkoten. Tekla sem v svojem ritmu, pretežni del poti sama, z navdihom v vzponih in s spoštovanjem v spustih. Vsa utrujenost, ki sem jo čutila v preteklih dneh je med tekmo izginila. Za trenutek mi je tla pod nogami odrezal le spolzek teren v tunelu zadnjega spusta. Padec pa ni preprečil, da ne bi v cilj pritekla v ženskem rekordnem času trase (3 ure in 14 minut) in ostankom moči za nove pohodniške izlete v dnevih, ki prihajajo.
Poleg Maratona Pohorje je to še en trail, ki bi ga v prihodnjih sezonah želela ponoviti, a v daljši različici, saj je z razgibanim terenom, mestoma tehnično zahtevno podlago, srčno organizacijo in prijetno tekaško druščino svojevrstno doživetje.
