Vikend v Vipavski dolini je prinesel zanimivo preizkušnjo, ki se ji reče iti iz svoje cone udobja in izkusiti bolečino, v pravem pomenu besede.
Kako hitro se to lahko zgodi punci, ki je skoraj vsak dan v hribih ter naredi več kot 500 km in 35.000 višinskih metrov mesečno, za svojo dušo? Precej hitro, ko izstopi iz svojega okolja in znanega tempa. Drugače upam trditi, da imam zelo visok prag psihične in fizične bolečine.
V osnovi pa ima moje telo težavo z nizko nadmorsko višino in tega se zavem vsakič, ko sem blizu morja. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. To se je pokazalo že ob petkovem pohodu na Sabotin in Sv. Katarino, ko noge kar niso stekle in so prišli prvi pomisleki kako bo to v soboto, na 51 km preizkušnji. Kako neumni pomisleki, to bi se lahko vprašala ob prijavi, razmišljam. Pozabim, da to ni moje domače okolje, hkrati poskusim čim bolj sproščeno preživeti večer. Izmenjam nekaj sporočil s somišljeniki in zaspim.
Sobotno jutro je prineslo nov zagon in veliko željo po teku. Na startu ekipa srčnih prostovoljcev, ki izžarevajo izjemno pozitivno energijo ter mala množica preizkušenj in izzivov željnih tekačev. Med njimi zelo malo znanih obrazov.
Hiter začetek, a ne prehiter, da se približam skupini hitrejših. V njej tudi punca, ki jo sicer ne poznam, ampak takoj opazim njen lahkoten in hiter korak. Hitro padem v ritem, vse dokler ne začutim, da je tempo vseeno prehiter zame in popustim. Odklopim glavo in padem v svoj svet. Na enkrat ne vidim več skupine hitrih, ki je bila pred mano, niti oznak trase. Pomislim, pa ne spet, zašla. Naredim še nekaj 100 m in ker še vedno ni bilo nikjer nobene oznake obrnem. Nasproti priteče tuji tekač, ki je očitno tudi zgrešil, saj ob vprašanju če je smer prava zgolj skomigne. Super, nisem sama. Na križišču poti poskusiva srečo še v drugo smer, seveda v napačno. Potem se vrneva v smeri prihoda in prideva do oznak, ki so seveda jasno označevale v katero smer.
Počasi začnem dohitevati tekače, ki jih še nisem srečala in pojavi se vprašanje, le koliko časa sem dala v iskanje prave poti (po pregledu gps sledi po tekmi ugotovim, da cca 12 minut). Jezna sama nase, ker se mi to prepogosto dogaja že ob obisku gora in bi morala biti pazljivejša. Seveda jeza sedaj ne bo pomagala, zato se umirim in napotim dalje. Korak za korakom, z mislijo na cilj. Poskusim nadoknaditi izgubljene minute, prehitevam tekače, enega za drugim, vse dokler na enem izmed spustov ne začutim bolečine v kolenu. Hitro se zavem, da sem pretiravala, pri teku navzdol.
V zadnjem delu poti tako prehitevanje in izgubljene minute niti niso več aktualne. Misli letijo k spustu iz Nanosa, ki zna biti v takšnem stanju svojevrsten izziv. Ostane mi samo še borba s kolenom. Srečujem in pozdravljam tekače in tekačice na 25km, ampak ne morem odmisliti, da vsak korak, ki ga naredim ne prinaša nobenega zadovoljstva. Sprašujem se, kako majhen je razpon od neopisanega užitka v teku do tega, ko ta pomeni eno samo trpljenje. Velikokrat vmes pomislim, na tiste, ki so na 100 km preizkušnji in se tolažim, kako mora biti šele njim težko.
V tavajočih mislih, polnih različnih dogodkov in občutkov, v občasno pohodniškem spustu končno prispem v cilj. Utrujena in res vesela, da je konec. Nimam izkušenj s tekaškimi poškodbami, zato ne vem kaj bo prinesla ta preizkušnja kolenu oz. kako hitro bo minila bolečina. Vem le, da si ne predstavljam mirovanja, več kot en dan.
54km sem zmogla v 5:48, kot tretja punca in druga v svoji kategoriji. Bilo bi lahko hitreje in bolje, če ne bi bilo izgubljenih minut in bolečine. Vsekakor pa ne v času, v katerem je pretekla Petra Tratnik, s katero pozneje tudi izmenjam nekaj besed. Poklon, za izjemen tek.
Po podelitvi si zaželim le še miru in dobrega spanca. Seveda, pa je bila to samo želja. Utrujenost je prinesla svoje in šlo je bolj za počitek kot spanec.
Nedelja je prinesla turistični ogled izvirov reke Vipava, Starega gradu Vipava in ogled otroškega teka. Bolečina in utrujenost ni minila, se je pa ob pogledu na nekatere, ki so zaključili s 100 km preizkušnjo in se s težavo gibali vsekakor zmanjšala.
Ob nedeljskem počitku je sledil prvomajski pohod in preizkus kolena, iz Završnice, v lastni režiji: Smolnik, Valvasorjev dom pod Stolom, Zabreška planina in Dom pri izviru Završnice. Moja priljubljena trasa, če si želim lahke ture. Tudi tokrat uživala v njej. Koleno se je navzdol še vedno pritoževalo, ampak je bila tokrat bolečina znosnejša.
S 54 km preizkušnjo na Gorskem Ultramaratonu Vipavska dolina sem vsekakor bližje temu, da zares razumem kaj pomeni iti preko sebe in svojega praga bolečine.
