Vremenska slika za konec tedna ni bila za Gorenjsko prav nič spodbudna, kar je delno tudi razlog, da se vse do zadnjega trenutka nisem mogla odločiti katero gorovje naj obiščem.
V sobotnem jutru se je zopet prebudila želja po raziskovanju in spoznavanju novega okolja in neznanih poti. Brez posebnega načrtovanja sem se podala v smer Škofje Loke in naprej do Hotavelj, v bližini katerih sem tudi parkirala. Po nemarkirani poti v prvem delu sem se povzpela na vrh Ermanovca, brez posebnosti. Sledil je spust do koče, ki pa mi ga je uspelo izbrati izven smeri in ob tem izgubiti nekaj kilometrov in višinskih metrov. Kar nekaj časa je trajalo, da sem zopet našla smerokaz, ki me je usmeril nazaj proti koči. Ko sem jo končno osvojila sem pričela razmišljala v katero smer lahko grem, da se ne bom vrnila v smeri vzpona. To razmišljanje mi je prineslo kar nekaj raziskovanja in iskanja prave poti v smeri izhodišča. Kar bi me morda navdušilo, a ne v vremenu, ki me je spremljal: megla, veter in dež. Na koncu sem brez posebnih razgledov, osvojenih vrhov zbrala 35 kilometrov in 1.700 višincev. Pot sem zaključila brez posebnih vtisov in navdušenja, z veliko željo po tušu in toplih oblačilih. Med vožnjo v Kranj sem razmišljala o besedah Sama Waltona: Če verjamete v svoje sanje ni meja za to, kar lahko storite. Pomembno je, da imamo velike sanje, ki nam dajejo osredinjenost in nas odvračajo od majhnih stvari. Še vedno je nekje v meni otrok, ki verjame, da je vse mogoče. Je pa potrebno prav vsak dan storiti nekaj, kar nas pripelje tja kamor hočemo in kamor si iskreno želimo. Brez izvajanja in konkretnih dejanj ni rezultatov.
Nikakor se ne bom predala povprečju ljudi, ki namesto, da bi povečali svoj dohodek, ki bi ustrezal velikosti njihovih sanj, raje zmanjšajo svoje sanje. Znižajo si pričakovanja, zato da ne bodo razočarani nad tistim, kar imajo. Pogosto je razlog tudi strah, da bi drugi odkrili njihove šibkosti ali neodločnost kaj bi v življenju radi dosegli. Strah jemlje moč in kjer zmaguje ni napredka. Težave s katerimi se trenutno ubadam so v resnici le priložnosti iz katerih bom gradila pot k uresničtivi svojih sanj.
V nedeljskem jutru pogled skozi okno in v nekatera sporočila ni ponujal prave spodbude za spoznavanje novih poti in hribov. Tako sem se podala na poznani teren v Tržiču in se povpela na Kriško goro ter Kamnjek. Tržič mi je kot mesto s svojo majhnostjo, prijaznostjo in skromnostjo ponudil duševno hrano. Spremljale so me besede, ki sem jih zasledila na spletnih straneh turističnega društva: V življenju mnogi želimo kaj spremeniti. Na prvem mestu moramo narediti to, da spremenimo svoj način razmišljanja. Vir vsega, kar se nam dogaja, smo mi sami, naše misli, vzorci, prepričanja, navade in čustva. V življenju smo skratka srečni ali nesrečni zato, ker smo si to izbrali sami. Če nam izbire, ki smo jim priča ta hip, niso najbolj všeč, se je dobro zgolj spomniti, da smo svobodna duhovna bitja, ki se vedno lahko odločijo tudi drugače.
Ljudje, s katerimi preživljamo čas, pomembno vplivajo na naš um. Zato je pomembno, da se družimo le s pozitivnimi ljudmi. V nasprotnem primeru bomo manj srečni in manj uspešni, kot bi lahko bili.
Sama se ravno pred kratkim dojela moč miselne naravnanosti in vpliva ljudi, ki me obkrožajo ali pa se jih v zadnjem obdobju izogibam. Zame zanimivo spoznanje, ki potrebuje še nekaj akcije in vztrajanja. Prizadevam si za spremembo načina mišljenja, razmišljanja in nekaterih podzavestnih prepričanj. Opazujem uspešne ljudi, prebiram njihove zgodbe in se učim od njih. Delam korake v smeri uresničitve svojih sanj ter poskušam dvigniti vibracijo svoje energije na visok nivo zato, da lahko privlačim čim bolj pozitivne stvari. Lahko zapišem, da mi gre dobro na tej poti.
Le 5 odstotkov ljudi je zelo uspešnih, a želim biti ena izmed njih. Zakaj? Le malokdo nenehno vzdržuje pozitivno miselno naravnanost in se zaveda, da bo tisto, kar misli, postalo resničnost. Le malokdo pazi na besede, ki jih izgovarja, in se zaveda, da sam programira svojo miselnost za uspeh, povprečnost ali neuspeh.
