Kaj me je o mojem telesu naučilo spremljanje glukoze s senzorjem HIPPO H1

Vrhunski šport me je naučil discipline, gore potrpljenja, raziskovanje fascij pa mehkobe in poslušanja telesa. Včasih pa si želimo tisto, kar čutimo navznoter, podpreti še z oprijemljivimi podatki. Zato sem se kot radovedna raziskovalka življenjskega sloga odločila za 11-dnevni eksperiment — na nadlaht sem si pritrdila senzor HIPPO H1 za neprekinjeno merjenje glukoze in rezultate spremljala preko aplikacije.

Cilj ni bil nadzor nad prehrano ali hujšanje, ampak globlje razumevanje, kako se moje telo metabolično odziva na daljše gorske teke, kolesarjenje, fascialne manevre, sadne zajtrke po treningu, kavo z medom in večerne obroke. Pred sabo sem želela imeti graf — ne občutek.

Kaj sploh meri CGM?

CGM (continuous glucose monitoring) je majhen senzor, ki se prilepi na kožo in vsako minuto beleži vrednost krvnega sladkorja. Ne enkrat zjutraj na tešče — ampak ves čas. Med tekom, po obroku, ponoči, med stresom. Za športnike postaja orodje za razumevanje, kako telo ravna z energijo.

AGP poročilo: številke, ki rišejo sliko stabilnosti

Po enajstih dneh sem v rokah držala uradno AGP poročilo (ambulantni profil glukoze). Presenetilo me ni, da so vrednosti dobre — temveč kako dobre so kljub temu, da sem tekla skoraj vsak dan, pogosto uro ali dve zjutraj na tešče.

V praksi to pomeni, da moje celice učinkovito sprejemajo glukozo in jo pretvarjajo v energijo — brez tistih neprijetnih energijskih „vrtiljakov“, ki jih ljudje pogosto občutijo kot utrujenost po obroku. Sistem je dobro uglašen.

Čas v posameznih območjih glukoze

Spodnji prikaz pokaže, koliko časa je bila glukoza v posameznem območju. Zeleno — ciljno območje — je praktično polno.

Dnevni profil: kaj se dogaja med urami napora

Graf prikazuje povprečni dnevni profil glukoze čez 24 ur — mediano in razpon med 25. in 75. percentilom. Kljub jutranjim tekom krivulja ostaja ozka in stabilna, večinoma med 4 in 7 mmol/L.

Med dolgimi teki glukoza ni divjala. Ko ji zmanjka takojšnje energije, telo seže po maščobnih zalogah. To je metabolična prožnost, ki se gradi z leti rednega vzdržljivostnega gibanja — in pravočasen vnos hitrih ogljikovih hidratov med večurnim naporom pomaga sistemu ostati v ravnotežju.

Glukoza in trening po dnevih

Spodnji graf prikazuje povprečno glukozo po dnevih ob trajanju vadbe. Kljub temu, da so dnevi precej različni — od povsem mirnih do skoraj štiriurnega gorskega teka — povprečna glukoza ostaja v ozkem pasu med 5,5 in 6,5 mmol/L.

Po obrokih z ogljikovimi hidrati pride do rahle, kratke rasti glukoze — in se hitro normalizira. Večerni obroki z več beljakovinami in maščobami praktično ne pustijo sledi na krivulji.

Fascije, kava z medom in mirna krivulja

Posebej zanimivi so bili dnevi z dolgimi fascialnimi manevri — na primer 117-minutna poglobljena vadba 18. maja. Krivulja je bila skoraj meditativna. Ko se sprosti živčni sistem, padejo stresni hormoni (kortizol), kar neposredno stabilizira krvni sladkor.

In kaj o medu, sadju in kavi? Moja jutranja kava z medom, suho sadje, oreščki in večerje s polnovrednimi živili (ribe, kefir, sir, zelenjava, klorela, spirulina, jajca) telesu niso povzročali nobenega stresa. Ker je telo metabolično fleksibilno in v gibanju, naravne sladkorje predela brez nihanj. Vlaknine, zdrave maščobe in beljakovine upočasnijo absorpcijo — to je vse, kar potrebuje.

Kaj sem si vzela iz teh 11 dni

• Gibanje je najboljši regulator krvnega sladkorja. Ni se treba bati naravnih sladkorjev, če smo aktivni in skrbimo za sproščanje telesa.
• Regeneracija šteje enako kot trening. Sproščeno tkivo in umirjen živčni sistem se na grafu vidita kot mirna, ozka krivulja.
• Mikrohranila in telesna unikatnost. CGM ne pokaže primanjkljaja magnezija, vitamina C ali stanja fascij — vsako telo je svoja zgodba. Skupni imenovalec ostaja: nepredelana hrana, gibanje v naravi in manj stresa.

Če te zanima, kako telo predeluje energijo med gibanjem ali kako fascialni sistem vpliva na regeneracijo — pogovoriva se na delavnici ali individualni obravnavi.