Ko tek postane dokazovanje

Pred časom sem bila gostja podcasta, v katerem smo se pogovarjali o drugi plati vrhunskega in rekreativnega športa – o tisti plati, o kateri se pogosto govori precej manj kot o rezultatih, medaljah, osebnih rekordih, dosežkih in preseganju meja.

🎙️ Prisluhni podcastu

Ta zapis ni pripoved o moji zgodbi. Še manj želim reči, da je moja izkušnja enaka izkušnji kogarkoli drugega. Je samo moja izkušnja. Moj pogled. Razmišljanje, ki se je skozi leta spreminjalo in se še vedno spreminja.

In pišem ga predvsem zato, ker verjamem, da lahko včasih skozi izkušnjo drugega človeka bolje zaslišimo vprašanje, ki ga že dolgo nosimo sami.

Šport mi je dal ogromno. In nekaj tudi vzel.

Tekmovanja v gorskem in trail teku so mi dala res ogromno. Naučila so me vztrajnosti, discipline in soočanja s trenutki, ko bi najraje obstala. Naučila so me, da zmoremo pogosto več, kot si mislimo. Dala so mi občutek pripadnosti, prijateljstva, čudovite ljudi in doživetja, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Gibanje v gorah je bilo pomemben del mojega življenja.

A šport mi je nekaj tudi vzel. In o tem se govori precej manj.

Za nekaj let sem izgubila nekaj, kar sem v sebi nosila skoraj dvajset let – tisto čisto, igrivo in iskreno veselje do teka. Tisto veselje, zaradi katerega sem sploh začela.

Preden je tek postal tekmovanje, sem tekla, ker sem v tem uživala. Ker sem šla v naravo. Ker sem šla v gore nahranit dušo. Ker sem potrebovala gibanje in občutek svobode. Ker sem se po teku počutila bolj živo. Bolj povezano s sabo.

Potem pa je počasi, skoraj neopazno, postalo pomembno nekaj drugega. Ali sem hitrejša. Ali sem boljša. Ali lahko grem dlje. Ali lahko grem višje. Ali lahko presežem sebe. Ali lahko dosežem še nekaj več.

In ko se »še več« ponavlja dovolj dolgo, se lahko nekega dne zbudiš in ugotoviš, da pravzaprav ne veš več, zakaj to počneš. Meni se je to zgodilo. In dolgo mi je bilo težko to priznati. Tudi sami sebi.

Kdaj gibanje izgubi svojo lahkotnost?

Danes na šport gledam nekoliko drugače. Vedno bolj me zanima vprašanje: Kaj nas v resnici žene?

Zakaj potrebujemo primerjanje? Zakaj potrebujemo tekmovanje? Zakaj moramo biti ves čas boljši? Zakaj mora biti vsak trening čim hitrejši, čim težji, čim daljši? Zakaj mora biti tudi takrat, ko nihče ne gleda, občutek, kot da smo na kronometru?

Ta vprašanja niso namenjena obsojanju tekmovanja ali ambicioznosti. Tekmovanje samo po sebi ni nekaj slabega. Želja po napredku tudi ne.

Problem se lahko začne takrat, ko ne znamo več ločiti med veseljem do gibanja in potrebo po dokazovanju. Ko rezultat postane pomembnejši od občutka v telesu. Ko ne znamo več počivati, ne da bi imeli občutek krivde. Ko je vsak trening še ena priložnost, da si dokažemo, da smo dovolj dobri. In ko gibanje, ki naj bi nas povezovalo s telesom, postane še en prostor, v katerem se od njega oddaljujemo.

Telo pogosto pove več, kot si želimo priznati

Morda je včasih dovolj, da se za trenutek ustavimo in pogledamo svoje telo. Ne ocenjujemo ga. Samo opazujemo.

• Kako držimo čeljust?
• Je obraz sproščen ali ves čas nekoliko napet?
• So ramena mehka ali jih nezavedno držimo visoko?
• Je prsni koš odprt ali zaprt?
• Kako dihamo? Kako stopamo? Koliko sile uporabljamo?
• In predvsem – s kakšnim notranjim občutkom se gibamo?

Ko danes gledam kolesarje na cesti, včasih opazim obraze, kot da so na kronometru, čeprav so se odpravili samo na popoldanski izlet. Napeta čeljust. Stisnjene ustnice. Trd pogled. Telo, ki se bori, čeprav ni nikogar, proti kateremu bi se bilo treba boriti.

In v tem prepoznam tudi del sebe izpred nekaj let. Zato se ne sprašujem več, kdo je boljši športnik. Sprašujem se: Kako se ta človek počuti v svojem telesu?

Ali se gibamo iz ljubezni do gibanja?

To je vprašanje, ki si ga lahko zastavimo vsi. Ne samo vrhunski športniki. Tudi rekreativci. Tudi tisti, ki pravijo, da samo radi skrbijo zase.

Ali se zares gibamo zato, ker imamo radi gibanje? Ali pa skozi gibanje iščemo nekaj, česar si sami ne znamo dati? Potrditev. Vrednost. Občutek, da smo dovolj. Občutek nadzora. Občutek, da imamo svoje življenje pod kontrolo.

Morda želimo biti opaženi. Morda želimo pripadati. Morda želimo dokazati sebi ali drugim, da zmoremo.

In včasih je gibanje tudi način, kako se izognemo nečemu drugemu. Odnosom, ki jih ne znamo urediti. Čustvom, s katerimi ne znamo biti. Notranjemu nemiru. Strahu. Pritisku. Občutku, da moramo ves čas nekaj dosegati. Takrat trening lahko postane prostor, kamor odnesemo vse, česar ne znamo razrešiti drugje.

Telo si zapomni

Vedno bolj razumem, da telo ne nosi samo posledic treningov. Nosi tudi naš način življenja. Način, kako se odzivamo na stres. Način, kako dihamo. Način, kako se držimo. Način, kako se premikamo. Način, kako vstopamo v odnose in kako se iz njih umikamo.

Nosi neizrečene stvari. Pritisk. Strah. Nenehno dokazovanje. Notranji nemir. In telo se vsemu temu prilagaja. Pogosto tiho in potrpežljivo. Dokler ne postane prilagajanja preveč. Takrat lahko začne govoriti na načine, ki jih ne moremo več preslišati.

Zato se mi danes zdi pomembno, da pri delu s telesom ne iščemo samo tega, kaj je narobe, ampak se učimo tudi zaznavati.

• Kaj se dogaja? Kako se počutim?
• Kje držim napetost?
• Kaj počnem, ko sem pod pritiskom?
• Kako se moje telo odzove, ko želim nekaj doseči?
• In kaj se zgodi, ko mu prvič po dolgem času dovolimo, da nečesa ni treba doseči?

Moja pot nazaj ni bila samo pot nazaj k teku

Ko sem želela ponovno najti lahkotnejši odnos do gibanja, ni šlo samo za vprašanje, kako spet začeti teči. Pot je bila veliko počasnejša. In veliko globlja.

Potrebno je bilo, korak za korakom, sproščati tudi brazgotine, ki so nastale na različnih delih telesa in na različnih področjih življenja. Nekatere so bile vidne. Večina jih ni bila.

Potrebno je bilo začeti poslušati telo na način, kot ga prej nisem znala. Ne samo, kaj zmore, ampak tudi, kaj potrebuje. Ne samo, kako daleč lahko grem, ampak tudi, kdaj je dovolj. Ne samo, kako lahko napredujem, ampak tudi, kako lahko ostanem prisotna v tem, kar že je.

In prav skozi to sem začela ponovno odkrivati nekaj, za kar sem nekoč mislila, da sem izgubila. Uživanje v gibanju.

Nazaj k preprostosti

Danes lahko znova tečem, ker želim teči. Hodim, ker želim hoditi. Grem v hribe, ker si želim biti tam. Gibam se, ker je lepo biti v telesu.

Ne zato, ker moram biti boljša od včeraj. Ne zato, ker mora biti vsak dan nov rekord. Ne zato, ker bi morala komu karkoli dokazati.

To ne pomeni, da sem izgubila željo po napredku ali da me rezultati ne zanimajo. Pomeni samo, da rezultat ni več edini način, kako lahko doživljam vrednost svojega gibanja. In to je zame velika razlika.

Od športnega rezultata k odnosu do telesa

Ta vprašanja danes raziskujem tudi skozi svoje delo z gibanjem, telesom, fascijo in somatskim zavedanjem. Zanimajo me načini, kako lahko ponovno vzpostavimo boljši stik s telesom, prepoznamo vzorce napetosti in se začnemo gibati bolj povezano – ne samo z namenom, da bi bili močnejši, hitrejši ali bolj vzdržljivi, ampak tudi zato, da bi se bolje počutili v sebi.

Ker telo ni samo orodje, s katerim dosežemo cilj. Je prostor, v katerem živimo. In mogoče ni vedno potrebno iti še dlje. Včasih se moramo naučiti iti malo bolj noter. Bolj počasi. Bolj prisotno. Bolj iskreno.

Moja pot nazaj k uživanju v gibanju me je naučila, da lahko telo postane naš zaveznik šele takrat, ko ga nehamo obravnavati kot nekaj, kar moramo ves čas popravljati, premagovati in izboljševati. In prav to je eden od temeljev mojega današnjega dela.

Če čutite, da bi radi ponovno vzpostavili stik s svojim telesom, bolje zaznali svoje vzorce gibanja in napetosti ter se začeli gibati z več lahkotnosti in prisotnosti, vas vabim, da pokukate med storitve ali se pridružite eni od delavnic.

Morda je tudi za vas čas, da se vprašate: Kaj bi ostalo od mojega gibanja, če bi odstranil/a potrebo po dokazovanju? In morda je odgovor veliko bolj preprost, kot si predstavljamo. Morda bi ostalo samo – gibanje. In občutek, da je lepo biti živ.

🎙️ Prisluhnite podcastu

Če vas je tema nagovorila, vabljeni tudi k poslušanju celotnega pogovora, v katerem smo se dotaknili druge plati vrhunskega in rekreativnega športa ter vprašanj, ki jih pogosto ne postavljamo, dokler nas telo ne prisili, da jih začnemo.

▶ Poslušaj podcast na YouTubu