Zdravje je sposobnost vračanja v ravnovesje

Zdravje pogosto razumemo kot stanje brez bolezni, bolečin ali težav. Telo pa ni stroj, ki bi moral delovati brezhibno. Je živ sistem, ki deluje po principu homeostaze – vzdrževanja notranjega ravnovesja skozi nenehno prilagajanje na spremembe.

Bolj natančna definicija je zato morda tale: zdravje je sposobnost vračanja v ravnovesje po motnji. Fiziologi za to sposobnost uporabljajo tudi izraz alostaza – aktivno prilagajanje sistema, da ponovno doseže stabilnost, potem ko ga je nekaj spravilo iz ravnovesja. Ni bistveno, ali motnjo doživimo – to se zgodi vsakomur. Bistveno je, kako hitro in kako učinkovito se sistem po njej vrne.

Kje to opažam pri sebi?

Pri teku v hribe to vidim najbolj neposredno. Po napornem teku v hribe ne gledam samo časa do vrha, ampak tudi hitrost padca srčnega utripa v prvi minuti po prenehanju napora – v športni fiziologiji ta parameter poznamo kot heart rate recovery (HRR). Hitrejši padec običajno odraža boljše delovanje parasimpatičnega dela avtonomnega živčnega sistema, ki po naporu prevzame nadzor nad srčnim utripom nazaj od simpatičnega. Ta podatek se spreminja s treningom, spanjem in splošnim stanjem telesa – in se odziva hitreje kot marsikatera druga meritev.

Podobno je s fascialnimi manevri. Cilj ni, da telo nikoli ni napeto – napetost je del napora in gibanja. Vezivno tkivo, ki mišice, sklepe in organe povezuje v funkcionalno celoto, se ob ponavljajoči obremenitvi zgošča in izgublja drsnost med plastmi. Fascialni manevri to drsnost obnavljajo in tkivu pomagajo, da se po obremenitvi hitreje vrne v svoj običajni obseg, namesto da togost ostane in se dan za dnem kopiči.

Vzporednico lahko postavim tudi pri spanju. Slaba noč se zgodi vsakomur – zaradi potovanja, stresa, prepoznega treninga. Med spanjem se izmenjujejo cikli globokega in REM spanja, v katerih potekata obnova tkiv ter konsolidacija živčnega sistema. Vprašanje ni, ali bo prišlo do slabe noči, ampak ali se cirkadiani ritem po eni slabi noči vrne v svoj utečen vzorec naslednji dan, ali pa se motnja vleče še več dni.

To, kar opažam pri sebi, drži za skoraj vsak sistem v telesu

• Srčno-žilni sistem – ne pove le, kako visoko se srčni utrip dvigne ob naporu, ampak predvsem, kako hitro pade nazaj po njem, kar odraža ravnovesje med simpatičnim in parasimpatičnim delovanjem avtonomnega živčnega sistema.

• Živčni sistem – stresnega odziva, torej aktivacije osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza in dviga kortizola, ne moremo odstraniti, lahko pa vplivamo na to, kako hitro se raven kortizola po njem povrne na izhodiščno vrednost.

• Mišice – vsaka vadba povzroči mikropoškodbe mišičnih vlaken, na katere se telo odzove s sintezo novih beljakovin; hitrost in kakovost tega procesa določata, ali utrujenost izzveni ali se kopiči.

• Presnova – po obroku se raven glukoze v krvi dvigne, izloči se inzulin; hitrost, s katero se glukoza vrne na izhodiščno vrednost, je eden od pokazateljev inzulinske občutljivosti in presnovnega zdravja.

• Imunski sistem – ne meri se po tem, ali pride do okužbe, ampak po tem, kako hitro prirojena in pridobljena imunost skupaj omejita patogen in povrneta normalno, nevnetno stanje tkiva.

V nobenem od teh primerov ne gre za odsotnost motnje. Gre za hitrost in kakovost fiziološkega odziva nanjo.

Načela zunaj biologije

Ta logika ni omejena na telo.

Podjetje ni odlično zato, ker nikoli nima težav, ampak zato, ker se hitro prilagodi spremembam – novemu konkurentu, spremembi na trgu, notranji napaki.

Enako velja za osebne finance. Ni pomembno le, koliko premoženja imaš danes, ampak kako hitro si opomoreš po nepričakovanem strošku ali gospodarski krizi.

In enako velja za življenje v širšem smislu. Nihče ne bo sto let živel brez bolezni, poškodb ali težkih obdobij. Vprašanje ni, ali se bodo zgodila, ampak kako hitro se po njih vrnemo v ravnovesje.

Kar deluje v naravi

Isti princip najdemo tudi v naravi. Gozd preživi neurje, ker je prožen. Drevo, ki se v vetru upogne, pogosteje preživi kot tisto, ki se sploh ne prilagodi.

Zato se v biologiji vse pogosteje uporablja pojem odpornost (resilience) – sposobnost sistema, da absorbira motnjo, se ji prilagodi in ponovno vzpostavi svoje delovanje. Ne gre za neuničljivost, ampak za prožnost, ki motnjo prestane in se po njej vrne.

Kaj to pomeni v vsakdanu

Če zdravje razumemo kot sposobnost vračanja v ravnovesje, se spremeni tudi to, kar iščemo v vsakdanjih navadah. Ne iščemo dneva brez napora, stresa ali utrujenosti – tega ni. Iščemo pogoje, ki telesu omogočajo, da se po teh stanjih hitreje vrne nazaj:

• dovolj spanja, da se živčni sistem in mišice dejansko obnovijo,
• gibanje, ki telo obremeni, a mu tudi pusti prostor za sprostitev – zato je pri meni tek v hribe vedno v paru s fascialnimi manevri,
• hrano, ki podpira stabilno presnovo, ne dodatnih nihanj,
• redno izpostavljenost dnevni svetlobi, ki pomaga uravnavati cirkadiani ritem.

Noben od teh elementov sam po sebi ne odpravi obremenitve. Skupaj pa vplivajo na to, kako hitro se telo po njej vrne v svoje ravnovesje. In to je morda najbolj natančna definicija zdravja, kar jih poznamo.