Katja Kegl Vencelj je strelka, željna svobodne, potovanj in polna optimizma. Kamorkoli gre, se počuti kot doma, če ima le ob sebi ljudi, ki jih ima rada.
Odraščala je v Radencih, 9 let živela v Ljubljani, sedaj pa je njen dom v Šentvidu pri Stični na Dolenjskem.
Hči Hani je tista, na katero je najbolj ponosna in ji najpogosteje privabi nasmeh na obraz, njene otroške vragolije pa jo vsakodnevno osrečujejo.
Največ ji pomeni družina, svoboda in tek.
»Družina je vrednota, je temelj, ki mi v življenju največ pomeni. Imam veliko srečo, da moj mož podpira mojo pripadnost teku, saj je tudi sam ultramaratonec. V času nosečnosti in prve mesece po porodu, sem ga jaz spremljala na tekmah, trenutno pa je situacija obrnjena in večinoma on spremlja mene. Ko je bila hči stara 7 mesecev, sva ga sami spremljali na Tor des Geants-u s kombijem, 330 km dolgi preizkušnji po hribih doline Aoste. Bila je odlična izkušnja za vse nas in pokazatelj, da tudi z majhnim otrokom lahko živiš podoben način življenja, kot si ga prej. Za njen prvi rojstni dan smo potovali na Gran Canario, in tudi to potovanje je prenesla odlično, ni bilo nobenih težav. Starejša ko je Hani, lažje se bova tekov začela udejstvovati ponovno oba. Če bi imela ob sebi svojo mamo, ki tako rada čas preživlja s svojo vnukinjo, bi bilo veliko lažje za naju, je pa žal 200 km oddaljena in nimava vedno varstva. »
Zaposlena je na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani kot diplomirana medicinska sestra, na oddelku za bolezni ledvic. Delo rada opravlja, čeprav je zelo naporno. Dolgotrajna dežurstva, delo z bolnimi ljudmi, vse večje zahteve dela so ji nemalokrat vzele vso energijo in se je bilo težko motivirati še za trening. Trenutno pa ji zaradi skrajšanega delovnega časa motivacije in energije ne primanjkuje.
Rada prebere kakšno dobro knjigo, pogleda dober film, gre na kakšen rock koncert in kolesari. Kolo je njeno potovalno sredstvo. Nazadnje je z možem kolesarila s polno naloženimi torbami in opremo za kampiranje od doma do St. Moritza v Švici in nazaj.
Katja, kaj je tvoja življenjska filozofija?
Življenje je kratko in nepredvidljivo, zajemi ga »s taveliko žlico« in ne počni tega, kar ne želiš, da bi kdo počel tebi.
Kakšna je tvoja dnevna rutina?
V začetku leta se mi je iztekel porodniški dopust. Mož me je podprl pri odločitvi za delo s skrajšanim delovnim časom, oz.mi to celo sam predlagal. Opoldne se že vrnem iz službe, popoldan preživim s hčerkico. Neke rutine še nisem ujela, zaenkrat še nimava varstva, zato trening prilagajam razmeram doma, največkrat pa tečem, medtem ko Hani spi. Vsak dan, če je le vreme stabilno, grem tudi na sprehod s Hani, ali z vozičkom, še raje pa peš z nahrbtnikom vsaj na bližnji hrib Gradišče.
Kako in kdaj si pričela s tekom?
Tečt sem pričela leta 2010, pred tem sem tek sovražila in nisem zmogla niti enega kilometra, ne da bi se vmes ustavila. V četrtem letniku srednje šole sem dobila ukor pred izključitvijo zaradi neopravičenih ur, najraje sem se izognila telovadbi.
Po razpadu petletne zveze sem potrebovala neko spremembo v življenju. Obula sem superge in šla en krog iz Celovške ceste v Ljubljani. Kasneje sem si s kolesom izmerila, da sem pretekla v enem zamahu 2,5 km. Že čez par dni mi je en krog bil premalo in sem šla dva. Prijatelj Simon me je prvič peljal v hribe, na Veliko planino. Zastrupila sem se z ljubeznijo do narave, hribov in gibanjem, in nisem več imela obstanka kot, da bi želela nadoknaditi vse zamujeno.
Kaj te motivira za tek oz. zakaj tečeš?
Včasih sem med tekom potrebovala glasbo za motivacijo, a že dolgo ne potrebujem ničesar. Ure in ure lahko tečem, brez da kaj posebnega razmišljam. Ob lepih panoramah in stezicah enostavno pozabim na čas, se zlijem z naravo in neskončno uživam.
Kako pogosto je tek na tvojem tedenskem urniku?
Toni je vedno govoril, da nič ne treniram, in šele sedaj razumem kaj je s tem mislil in kako prav je imel. Vedno sem se prilagajala službi, in sploh dežurstvom, ki so me izčrpala, posledično sem imela večdnevne tekaške pavze. Zadnje tri mesece sem pa pridno trenirala praktično vsakodnevno, vendar bolj kratke razdalje. Tečem v vsakem vremenu.
Koliko kilometrov in višinskih metrov opraviš letno?
V zadnjih treh mesecih sem pretekla 1150 km, prej tega nisem beležila. Višincev ne beležim. Je pa tako, da če Toni uro naloži na računalnik, se podatki prenesejo, sicer pa ne, sama pišem dnevnik na bel list papirja, nisem ravno fan sodobne tehnologije.
Na kateri svoj oz. svoje športne dosežke si najbolj ponosna?
Vesela sem, da obstaja moj blog Los dos Rozinas, da občasno preberem doživetja za nazaj, preveč je vsega, da bi si zapomnila. Verjetno sem najbolj ponosna na prvi ultra Pušeljc trail 100 km leta 2015, ki sem ga uspešno premagala v zadanem času 16 ur in 10 minut. 20 minut po prihodu v cilj pa sem bila že urejena in preoblečena v pravo poročno obleko in se poročila s Tonijem. Tekla sem pa v beli tekaški poročni obleki, ki jo je posebej zame skreiral francoski proizvajalec športne opreme Raidlight. Bila sem pod velikim časovnim pritiskom (poročni obred se je moral končati istega dne, še v soboto), a se je vse izteklo po planu.
Tvoja najtežja tekaška preizkušnja
Ker sem še pod vplivom Transgrancanarie 125 km konec februarja, bi rekla, da je vsekakor bila ena izmed težjih preizkušenj, prvič v življenju sem se na tekmah srečala s prebavnimi težavami in slabostjo. Najtežja pa je bila leta 2014, po petih dneh Slovenske planinske poti jo končati na skoraj polovici poti, po sestopu iz Triglava. Takrat sem bila še praktično brez izkušenj in tekaške baze, a se iz situacije ogromno naučila.
Tvoje najlepše tekaško doživetje
Jih je nešteto. Eno lepših je zagotovo Midnight sun 125km na severu Finske, ki sva se ga z možem udeležila med najinim poročnim potovanjem po Skandinaviji.
Imaš kaj težav s poškodbami?
Ko sem še več tekla po asfaltu, sem imela težave s pokostnico. Odkar tečem trail-e, teh težav ni, so kakšne druge bolečine, a zaenkrat nič resnega. Ko začutim, da me kje boli, zmanjšam intenzivnost, več počivam.
Kako poteka tvoja regeneracija po daljši tekaški preizkušnji?
Privoščim si počitek, tečem bolj malo, le kakšen počasen iztek, vsaj dva tedna, potem pa po občutku naprej.
Kakšen pomen daješ prehrani v vsakdanjem življenju in ob športnih podvigih?
Žal premajhen, ker zelo rada jem in bi se težko odpovedovala nečemu, kar mi je dobro. Sem zagovornica uravnotežene prehrane »iz starih šolskih učbenikov«.
Kateri je tvoj najljubši tekaški krog, ki bi ga priporočal-a ostalim tekačem?
Najljubša tekaška pot je od doma okrog Gradišča v Cukrco in nazaj po isti poti, 12 km. Sploh ni krog, pot ni nič posebnega, a je raznolika in se je nikoli ne naveličam.
Kaj je tvoj največji cilj na športnem področju v letu 2018?
Čeprav je plan bil drugačen, predvsem delati na izboljšanju hitrosti in se udeleževati krajših tekem, katere bi k temu pripomogle, me je že odneslo v vode, v katerih najbolj uživam, na daljših razdaljah. Prijavila sem se na Istro 100 milj v mesecu aprilu, to bo moja do sedaj najdaljša preizkušnja. Največji cilj pa je zaključiti Slovensko planinsko pot iz Maribora do Ankarana v enem zamahu in v čimkrajšem času.
Se ti zdi, da ti kaj manjka v življenju oz. bi kaj spremenil-a v načinu življenja?
Trenutno ne bi spremenila ničesar, dokler imam zdravje in tako čudovite ljudi, ki me obkrožajo, imam vse.
Kje in kako se vidiš čez pet let?
Približno tam, kjer sem sedaj, saj živim na način, ki mi je všeč in me osrečuje. Glede na to, da sem šele začela malo bolj redno trenirati, si želim v teku napredovati in se udeležiti daljših preizkušenj na različnih koncih sveta.