Tek v novi dimenziji

Dve različni preizkušnji in dve zmagi.

Zmagi, ki imata zame veliko globlji pomen kot stati na 1. stopnički.

Širina pomena zmage se prične pri tem, da sem sploh štartala, glede na težave z zadnjo stegensko mišico, korona ustrahovanju in dejstvu, da Šmarna gora ni med mojimi priljubljenimi vrhovi.

Obe tekmi sem odtekla v svoji coni udobja, lahkotno, osredotočeno in umirjeno, pri povprečnem pulzu 145. Brez trpljenja, brez krize, le z malo zategovanja v zadnji stegenski, v drugem delu sobotnega teka.

Vesela in ponosna, da sem zbrala moč, premagala dvome, utesnjenost in tekmi na Šmarno goro doživela v neki novi dimenziji teka. Svobodi zavestnega gibanja in občutenja.

Tek postaja le en način oblike gibanja skozi katero se zavedam radosti življenja. Izpustila sem težnjo po konstantnem napredovanju, biti boljši in boljši ter premagovati mejnike za ceno nenehnega napora.

Najbolj težko od vsega mi je bilo nadeti masko, imeti socialno distanco in vdihavati zrak, ki je okužen s strahom.

Ob tem sem se počutila kot da sem v krču, se dušim, nemočna. A, kmalu vidiš, da nisi sam pri teh občutkih in ko jih podeliš, je lažje.

In NE, NI TO NOVA NORMALNOST, NE MORE BITI !!!

Ljudje smo socialna bitja, polna čustev in življenja, ki jih maske le delno prikrijejo, iskra v očeh in toplina srca ostane.

In za konec, ne pozabite, dotik ima zdravilno moč! Sama sem se tega dodobra opomnila po prvi terapiji aeq metode in sprostilne masaže.

Hvala Žiga Božič Žagar in Monika Bernard, da sta prispevala k zavedanju in sproščenosti pred preizkušnjo.

“Če se rodimo slepi ali nemi, bomo preživeli, če ne deluje naš čut za dotik, tega nismo sposobni,” trdi Martin Grunwald