Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem v glavi sprocesirala EP v gorskih tekih na Veliko Planino.
Glede na to, da je bila po teku na Ratitovec to komaj moja druga preizkušnja v gorskem teku nisem imela velikih pričakovanj.
Sem pa v času priprav opravila kar nekaj treningov oz. tekaških vzponov na Veliko planino in si za cilj zadala, da traso odtečem najhitreje doslej na samem EP ter tako upravičim svoj nastop v reprezentanci. Kar pa se ni zgodilo, zato je prišlo manjše razočaranje oz. nezadovoljstvo, z zamikom oz. naslednji dan po sami tekmi.
Ko analiziraš dogajanje pred in med tekmo ter iščeš razloge zakaj preprosto ni steklo, zakaj ni bilo moči, zakaj…, hitro dobiš veliko možnih odgovorov, od morebitne izčrpanosti do slabe prehrane. Seveda, gre za predvidevanja. Dejstvo pa je, da mi ni ustrezala položna tekaška trasa in visoke temperature, pa tudi da se je zame letos vse zelo hitro odvijalo, saj sem komaj začela s tekmovanji in je za mano premalo nastopov na visokih obratih.
Ni mi sicer žal, da sem se odločila biti del reprezentance, ki je zastopala Slovenijo, saj se je v njej zbrala prijetna, raznolika in zanimiva druščina fantov in deklet. Upam trditi, da z veliko pozitivne energije in potenciala. V podporo je bila oblikovana tudi spremljevalna strokovna ekipa, ki bi morala v prihodnje odigrati pomembno, če ne že ključno vlogo, da se izkoristi potencial, ki je oz. še bo.
Da pa je bil dogodek posebno doživetje in izkušnja, gredo zasluge Klubu gorskih tekačev Pepež, na čelu z družino Papež, ki so poskrbeli, da je bil dogodek organiziran in izpeljan na zelo visokem nivoju ter vsem navijačem ob progi, ki so z glasnim navijanjem poskrbeli, da je bilo vzdušje nabito s pozitivno energijo, tekaški korak pa nekoliko lahkotnejši.
Hvala vsakemu posebej in vsem skupaj.
Že pred samo tekmo sem zasledila, da tokrat ni poleg najboljših Slovencev, a se s tem nisem dodatno obremenjevala, saj sem bila vesela priložnosti biti del tako pomembnega dogodka. Ko pa sem po sami tekmi prebrala nekaj kritičnih prispevkov na rezultate reprezentantov in na splošno stanje v gorskih tekih sem šele začela raziskovati in se spraševati: Ali je sploh prav, da se na takšen način izbere reprezentanca? Zakaj se ni z ekipo, ki je imela interes začelo delati, ko se je vedelo, da bo 2017 EP v gorskih tekih na Veliko Planino? Kako se je lahko izpustilo tako izjemno priložnost, da bi se na domačem terenu borili za najvišja mesta? Kar naenkrat veliko vprašanj, pomislekov, kajne?
Seveda je sedaj prepozno, saj ni mogoče ničesar spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Je pa to odlična popotnica za naprej. Če ne bo sistematičnega dela z ekipo, ki ima interes in potencial, ustrezne umestitve posameznikov, potem gorski tek v Sloveniji rezultatsko nima prave prihodnosti. Kar pa je seveda velika škoda in upam, da se tega zavedajo vsi, ki lahko kaj spremenijo in o tem odločajo.
Osebno si zelo želim napredovati in sem v to pripravljena veliko vložiti, a če ne bom našla primerne strokovne in sistemske podpore bom to raje počela na način kot nekateri, ki so se našli v sorodnih različicah gorskega teka ali kot v preteklosti, zgolj za osebno zadovoljstvo.
Sem oseba, ki veliko zahteva od sebe in drugih. Ne zanima me povprečje in če na prihodnjem Evropskem prvenstvu ne bi uspela realizirati rezultata med najboljših 10, potem niti ne vidim smisla nastopa. Menim, da bi morala imeti podoben cilj tudi AZS, z ekipo med najboljših 5.
Za konec pa le še hvala, vsem, za čestitke in podporo. Veliko lažje je iti naprej, če veš, da imaš ob sebi ljudi, ki verjamejo vate in te spodbujajo pri tem kar počneš.
