Evropsko prvenstvo gorski teki 2017 Kamnik – Velika planina /EAA in pričakovanja
Nastop v slovenski reprezentanci zame pomeni novo izkušnjo in svojevrstno doživetje, pa tudi posebno vrsto odgovornosti, a brez velikih pričakovanj. Izbirna tekma za reprezentanco – Tek na Ratitovec je bila zame šele druga preizkušnja (poleg Juriša na Dovško babo) v gorskih tekih. Bližji in ljubši so mi traili in gorski maratoni, z več kot 30 kilometri in 2.000 višinskimi metri strmega vzpona in nezahtevnega spusta.
Sem popolna novinka v gorsko tekaški sceni, ki je z nastopi na različnih tekmovanjih v trail in gorskih tekih pričela šele v letošnji sezoni, z namenom, da prestopi svoj prag udobja in poizkusi v določenem trenutku iz sebe iztisniti največ. Izkazalo se je, da pri tem največ pripomore dobra konkurenca in spodbude navijačev. Neizkušena sem tudi s pripravami na tekme kar se kaže kot svojevrsten izziv uskladitve dnevnega raziskovanja in spoznavanja gora z udeležbo na posamezni tekmi. Zelo hitro se nabere preveč kilometrov in višinskih metrov, ki prispevajo k težjemu koraku na sami tekmi in s tem povezan občutek krivde.
Po uvrstitvi v reprezentanco sem prvič sploh začela razmišljati, kako se optimalno pripraviti. Če mi uspe priti spočita in lahkih nog na EP na Veliki Planini, bom sama najbolj zadovoljna in bo tudi rezultat temu primeren.
Gorski tek je pri meni posledica ljubezni do gibanja v gorah, naravi ter prevzemanja osebne odgovornosti za zdravje in srečo v življenju.
V gorah sem našla svoj prostor pod soncem, drugi dom, občutek pripadnosti in svobodo. Navdihujejo me s svojo mogočnostjo, brezmejnostjo in mirnostjo.
Gre za posebno ljubezen in zadovoljstvo, ki jo nudijo. Višje in dalj, ko greš, močnejši so ti občutki. Neke vrste droge in omame, ki jo ponuja raziskovanje narave in jo je najlepše doživeti v gorskem teku.
Predstavitev gorskih tekov: video
