Vesela, da se končuje mesec, za katerega sem načrtovala zgolj, da si oddahnem od tekmovalnega ritma in si končno lahko vzamem čas zase in moje izlete v visokogorje. Pa mi nekako ni uspelo oz. še več, bilo je daleč od tega. Lahko bi iskala izgovor v slabem vremenu, a to me še nikoli ni oviralo, tako tudi v preteklih tednih ni bil to zares pomemben faktor.
K moji večji aktivnosti pa niso niti malo prispevali vsi pozivi ob Evropskem tednu športa, Festivalu športa, EU Dnevu športne rekreacije in podobno. Polno promocijskih nagovorov, a brez konkretnih akcij, ki bi v gibanje prepričale tiste, ki sicer ne poznajo zadovoljstva, ki ga le to prinaša. Kaj šele, da bi takšne akcije imele dolgoročne učinke. Sredstva, ki so namenjena glavnim akterjem tovrstnih akcij so zelo visoka in veliko bolje bi bilo, da bi jih namenili za sistemske ureditve (Recimo, da bi prekomerno težki ali osebe s povišanim krvnim pritiskom dobili recept za redno vadbo, ureditev prehrane, izgoreli pa pogovor s psihoterapevtom, ipd.) kot za oglaševanje in samopromocijo. Je pa to res bistveno težje in zahtevnešje.
V začetku septembra sem se v želji, da uspešno opravim Pušeljc gorskih tekov, udeležila najstarejšega gorskega teka v Sloveniji – Tek na Črno prst, ki z 1330 m vzpona sodi med najtežje gorske teke pri nas. Strma trasa bi mi v osnovi morala ustrezati, ampak ni šlo kot bi si želela oz. je zmanjkalo moči in hitrosti, tako da sem več kot sem upala kar prehodila ter na koncu osvojila drugo mesto. Cilj, da uspešno opravim Pušeljc gorskih tekov, ki ga sestavljajo gorski teki; KBK (Kopačnica-Blegoš-Kopačnica), Ratitovec, GM4O ali UPT in Tek na Črno prst, pa sem vseeno uspešno dosegla.
Veliko bolje in z več užitka sem pretekla 31km in 1.400 višinskih metrov na Učka trailu, ki bo ostal v spominu kot eden lepših trailov v letošnjem letu in bi ga v prihodnjih sezonah želela ponoviti v daljši različici, saj predstavlja svojevrstno tekaško doživetje.
Če se vrnem k vremenu, nihče ne bi smel oporekati, da je bilo v prvi polovici septembra dokaj nenaklonjeno za obisk visokogorja, a kjer je volja tam je tudi pot, tako da sem vseeno našla nekaj dni za moje izlete, tiste za dušo. Bilo jih je malo, a bodo le ti ostali v toliko lepšem spominu.
V drugi polovici septembra pa se je zgodila nesreča meni zelo ljube osebe, ki je v trenutku obrnila vse na glavo. Tek in gore kar naenkrat niso bile več pomembne, v njih kar naenkrat nisem našla več miru in niti navdiha. Meni popolnoma nepoznani občutki, ko sem iskala moč, da se sploh spravim k teku.
V zelo slabem počutju sem želela kar odpovedati udeležbo na Pokalni tekmi Češnjiški tek memorial Zdravka Berlica, a sem se ob spodbudnih besedah tekaških kolegov, vseeno pojavila na štartu. Tekma je štela tudi za državno prvenstvo gor-dol in je zame predstavljala popolnoma novo tekaško izkušnjo. Težko bi rekla, da mi je bila všeč, a je res, da so bile moje misli popolnoma drugje. Da pa bo tekma ostala v lepem spominu ima zasluge Jesenko Andrej, ki je poskrbel, da moj ritem skozi celotno traso ni upadel. Spoznala sem kako lahko nekdo v tekaškem koraku »vleče« drugega. Hvala Andrej. Na koncu sem z veseljem priznala premoč Tini Klinar, ki je v drugem delu sezone res izjemna in suverena. V tekaški druščini je kot prijetna sogovornica s svojo skromnostjo in široko razgledanostjo ena izmed tistih, ki ji res privoščim, da ji gre tako dobro.
Po tej tekmi sem vso pozornost usmerila k svojim bližnjim in tistim na katere sem ob vsej svoji predanosti delu in teku v zadnjih letih pozabila. Po nesreči babice in bolezni strica sem se v trenutku zavedala njihove minljivosti in sem začela ceniti trenutek z njimi tu in zdaj.
Zanimivo, kako nam včasih ob vseh prizadevanjih ne uspe narediti spremembe, potem pa življenje samo poskrbi, da se ta zgodi. Žal, prepogosto na zelo krut način.
