Pride obdobje v življenju, ko nam preprosto ne gre. Tok nas nese navzdol, poskušamo zaplavati v drugo smer, a nas odnaša še naprej in še globlje. Ko že mislimo, da smo doživeli najhujše na določenem področju, se zgodi nekaj, kar nas prepriča ravno nasprotno. Tako nekoč pomembne stvari hitro postanejo manj pomembne ali celo nepomembne. Problemi, ki so bili nekdaj središče našega življenja izgubijo vso težo oz. še več, zdijo se nam neumni in nam je žal časa, ki smo ga namenjali za iskanje rešitve.
Življenje ne prizanaša, niti v slabem, niti v dobrem. Mogoče tudi zato, ker ne znamo dovolj ceniti kar nam je dano in ljudi, ki so nam poslani. Vse lepo nam je prepogosto samoumevno in pozabimo na hvaležnost. Da se zavemo kaj zares šteje v življenju nas mora le to opomniti, žal na način, ki je pogosto boleč. Seveda je tudi na nas in temu kako se odzovemo. Lahko poskusimo iz slabega potegniti najboljše ali pa žalujemo. Obžalovanja za izgubljeni čas so popolnoma nesmiselna. Nemogoče je namreč, da bi zavrteli čas nazaj. Lahko pa se vsak trenutek odločimo, kako bomo izkoristili sedaj in čemu bomo namenili pozornost jutri. Vsak izmed nas ima možnost izbire in odločitve, prav vsak trenutek.
Po padcu babice, ko je utrpela močne možganske krvavitve in bila tri tedne v umetni komi se je moj pogled na življenje precej spremenil. Spoznala sem kaj je moje poslanstvo in kaj zares želim početi, da bo moje življenje polno, vsak dan posebej. Začutila sem njeno veliko željo in močno voljo do življenja. Ob vseh pesimističnih in posplošenih napovedih zdravnikov sem potiho verjela, da se njen čas še ni iztekel. Prebirala in raziskovala sem različne vire in literature, da bi lažje razumela potek in se pripravila na razvoj dogodkov ter posledice.
Vez, ki jo imava in ljubezen, ki je med nama, še nikoli ni bila tako močna, kot v teh težkih trenutkih. Trenutno njeno stanje opisujejo kot čudež, sama pa bi upala trditi, da je to posledica njene močne volje, borbenosti in ljubezni do bližnjih. Je največja borka kar sem jih spoznala. Premore prag bolečine, ki si ga večina niti ni sposobna predstavljati, kaj šele razumeti. Verjetno nikoli več ne bo kot je bila, a bo zavedno ostala moj navdih za bitke, ki me čakajo v življenju, hkrati pa bom storila vse, da bo njen jutri lažji in lepši. Sama sem vesela, ker sem veliko podporo našla v družini, partnerju, prijateljih in naravi, ki me tudi v težkih dneh spremlja na vsakem koraku.
Zdravstveni sistem je v osnovi birokratski in neprijazen do starejših. Manjka individualnega pristopa in obravnave. Pospološeno se starejše obravnava kot tiste, ki so jim tako ali drugače šteti dnevi in če se jim čas ustavi je nekaj normalnega oz. pričakovanega. Zdravstveno osebje sicer opravlja izjemno delo, a je sistem in organizacija dela tista, ki je neučinkovita in bi lahko ohranila več življenj. Lahko pa veliko naredijo svojci, tako da so pozorni ob posegih, skrbno opazujejo znake in opozarjajo osebje na spremembe.
Na koncu nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Ni pomembno, kolikokrat pademo, ampak, da se vsakič znova poberemo 🙂
