Od nekdaj sem gojila veliko spoštovanje do starejših. Verjetno je to povezano z mojo ljubeznijo do starih staršev.
Z babico, ki je že nekaj časa v oskrbi v domu za starejše imam posebno vez. Bila je moja druga mama v pravem pomenu besede: zaveznica, učiteljica, podpornica, svetovalka,…Imam jo neizmerno rada in pomirjena sem, ker vem da je na varnem in skrbnem domu, kjer zdravstveno osebje lepo skrbi zanjo.
Vseeno pa me je strah, sem zaskrbljena in predvsem žalostna, ker ne vem kdaj jo bom lahko zopet objela, če sploh!
Napovedujejo zaprtje starejših do konca leta. To za večino izmed njih ne pomeni zaščite, prej brezizhodnost in žalost. Socialno življenje, ljubezen bližnjih, občutek topline, pripadnosti,…jih drži pri življenju. Z vsemi sprejetimi ukrepi pa je učinek ravno nasproten in dolgoročno ne bo prinesel zaščite ranljivejših, ampak sesutje sistema.
Pa da ne bo pomote strinjam se z vsemi ukrepi, ki so jih sprejeli v vodstvih domov za starejše in vem, da so bili prepuščeni sami sebi, brez pomoči države z ustrezno zaščitno opremo. Ne morem pa se strinjati z ostalimi sprejetimi ukrepi s strani države. Gre za preusmerjanje pozornosti za dosego višjih ciljev in upam, da to kmalu spregleda širša množica (in se upremo).
Žalosti me, da se starejših ljudi v tej državi ne ceni! Živijo na robu revščine in lahko beremo njihove žalostne zgodbe o tem kako se trudijo, da bi preživeli mesec s svojimi bornimi pokojninami.
Pa vendar ne jamrajo in se izpostavljajo. Ne gredo na ulice in zahtevajo dostojno življenje na stara leta, ko pa so bili oni tisti, ki so omogočili, da je Slovenija ob vstopu v samostojnost imela infrastrukturo in urejeno stanovanjsko politiko. Namesto, da bi jih čakala “lepa jesen” jih čaka hiranje. S korona karanteno pa kot kaže izginja umiranje na obroke in prihaja pospešno umiranje za štetje v koronasklad.
Želim si, da bi šli upokojenci prvi na ceste, da bi se zgodila njihova državljanska nepokorščina in bi se postavili zase!!!
