Po GM4O je z vseh strani prihajal nasvet: »Ta teden si vzemi lahkotno, telo se mora spočiti, da si opomore od takšnega napora.«
Seveda se mi je to zdelo zelo samoumevno, takoj po sami tekmi, saj sem čutila preobremenjenost vseh sklepov in mišic. Niti pomislila nisem, da bi naslednje dva dni zagrizla v klanec. Pozabila sem tudi, da me je naslednji dan s Klubom Gorskih Tekačev Papež čaka snemanje na Sv. Primožu, za oddajo Migaj raje z nami, z namenom promocije gorskega teka in EP na Veliki Planini. Bila sem kar v dilemi ali iti ali raje počivati, ker sem se zbudila »precej podrto.« V zavedanju, da obljuba dela dolg, sem se vseeno odpeljala do Stahovice, z mislijo da bom tek zamenjala za hojo. Toda noge so kar stekle v klanec in po nekaj 100 metrih je korak postal res lahkoten. Neverjetno, sem razmišljala, kako lahkotno gre danes.
Utrujenosti kar ni bilo in to vse do včeraj, ko je udarila kot bumerang. Telo je bilo cel teden željno gibanja.
Za regeneracijo telesa in duha sem si v torek izbrala vzpon iz Tržiča preko Kamnjeka, Velikega vrha nad Završnikom, Kala in Kofc do Velikega vrha (Košuta). Lahek korak, v svojem ritmu in čudovitih razgledih. Točno to sem potrebovala, da sem zbrala vtise iz GM40 in si v glavi sestavila načrt za naprej.
Da sem si vsaj malo spočila od teka, sem zopet opravila dve kolesarski turi in kaj hitro ugotovila, da mi letos manjka kolesarske kilometrine. Sem pa v sproščeni vožnji po makedamu in gozdnih poteh neizmerno uživala in zelo dobro podoživela kakšno zadovoljstvo prinašajo gorsko kolesarski vzponi in spusti. Vsekakor se jih bom v naslednjih tednih pogosteje posluževala, tudi kot dopolnitev tekaških treningov.
Ker mi je v misli ves čas zahajalo tudi EP na Veliki Planini, sem v želji, da se čim preje spoprijateljim s progo opravila dva treninga iz Stahovice do Velike Planine. Težko bi rekla, da mi strmina ustreza, saj ni pretirana, ampak z mislijo po razgledih v zadnjem delu trase je premagovanje le te toliko lažje.
Želela sem si tudi nastopa na Andrejčkovem teku na Vršič, a je ostalo pri želji, saj se je telo med tednom preveč izčrpalo, da bi bilo lahko še en dan na velikih obratih. Tako sem tek na Vršič zamenjala s »sprehodom«, v svojem tempu, na Kriško goro in Tolsti vrh.
V zadnjem obdobju sem poleg opazovanja svojih občutkov, ob vseh naporih, pozorna tudi na ljudi, ki jih srečujem in spoznavam, njihovim odnosom do življenja in športa.
Moram priznati, da me vsak dan kdo preseneti, na eni strani s posluhom in skrbi do sočloveka, na drugi z brezbrižnostjo in osredotočenostjo le nase in na rezultate. Sem kar presenečena, da gorski in trail tek združuje tako pestro druščino tekačev, z zelo različnimi pogledi, razmišljanjem in vrednotami. Po drugi strani pa le kako ne, saj ima vsak svoje cilje, h katerim strmi, na svoj način, po svojih najboljših zmožnostih in po svoji poti. Nekateri s skrbno načrtovanimi treningi, v želji po čim boljših dosežkih, spet drugi brez načrtovanih treningov in posebnih rezultatskih ambicij, zgolj iz ljubezni do gora in gibanja ter tretji, z željo po izboljšanju osebnih dosežkov in rezultatov, brez pravega načrta, le z vedno več kilometri in višinskimi metri, z nabiranjem količine in kilometrine. Sama se najdem kar v vseh treh skupinah, čeprav sem si to težko priznala, z zavedanjem, da se je potrebno odločiti. Drugače ni ne rezultatov ne uživanja, saj je v ozadju vedno občutek krivde.
Sem pa odločitev delno preložila na konec sezone, do takrat bom pa po svojih zmožnostih iskala ravnovesje med pripravami na tekme in uživanjem v raziskovanju gora.
