Po vrnitvi iz Argentine me muči neprespanost in prebavne motnje. Tako sem imela kar nekaj pomislekov glede udeležbe na Trail Rašica.
Le ti so se še okrepili, ko sem uro pred štartom s težavo vstala iz postelje. Vseeno pa nisem mogla, da ne bi držala obljube, ki sem jo dala Ježkoma, da v najslabšem primeru poravnam štartnino, prevzamem paket in se podružim s tekači.
Tako sem na hitro nekaj pojedla, se oblekla in bila na prireditvenem prostoru v Gameljnah pol ure pred štartom. In ko enkrat prideš med tekače – v val pozitivne energije pozabiš na marsikatero težavo.
Štart pa sploh ni bil več vprašanje. Za eno uro in 56 minut sem popolnoma pozabila na utrujenost in nenaspanost, prebavne težave so se še pojavljale, a sem vseeno uspela ujeti zmeren tempo in uživati v trasi, ki je s koreninami, listjem in blatom zahtevala veliko pozornosti in pazljivosti.
Dobrodošel je bil bil tudi klepet s tekaskimi “modeli”, ki sem jih letos le redko srečala na svojih preizkušnjah = lepo je bilo deliti razmišljanje o življenju, ki ni samo tek..
Hvala Mojca Jež in Roman, za lepo doživetje.
Sledi 19. Miklavžev tek, ki mi predstavlja še en poseben izziv za zaključek sezone.
