Na druženju s pridihom tekmovalnosti, ki ga organizira Plesno društvo Kolesar Cerknica in traja 8 ur sem se v soboto, 17. februarja preizkusila tudi sama. Pri tem mi je družbo delalo še 122 tekaških somišljenikov, ki so prišli iz različnih koncev Slovenije. Pred tem še nikoli nisem bila na Slivnici, tako nisem imela pravega občutka, kaj me sploh čaka in kaj lahko pričakujem.
Da si še malo otežim pogoje, sem si za neznanko, dan prej, na Hoka one one Slovenia, izbrala nove superge. Z oprijemom, ki bi lahko bil najprimernejši za sneg me je najbolj prepričal model SPEEDGOAT 2. Kar se je na preizkušnji izkazalo za dobro izbiro, saj nisem imela večjih težav s spodrsavanjem.
Gorsko tekaška preizkušnja, kjer je pri enem vzponu potrebno premagati 3,5 kilometra in 500 metrov višinske razlike je bila med tekaškimi kolegi obeležena s samimi presežki, tako sem se jo zelo veselila, vse od decembra 2017 dalje.
Zima je letos radodarna s snegom in kot takšna nas je pričakala tudi na Slivnici, ko je bila raznolika snežna podlaga na trasi svojevrsten izziv. Trasa je bila mestoma razrita, mestoma poledenela in mestoma zelo ozka. Izven smeri je hitro prišlo presenečenje globokega udora, ki se je pri nekaterih končal tudi s padci.
Bitko z optimalnim korakom, ki je obdržal stik s podlago v utrjeni smeri smo bili vsi. Eni malo večjo, hitrejšo, drugi malo manjšo in počasnejšo. Sama sem že pri prvem, spoznavnem vzponu zaznala, da se bo pot na vrh precej vlekla oz. je precej dolga, če jo primerjam z osvajanjem Valvasorja. Je tudi bolj položna oz. z nekaj ravninskih odsekov, kar mi ob netreniranju ravnine ne leži najbolj.
Če sem ves čas osvajanja Valvasorja uživala v gibanju v naravi tega ritma tu nisem uspela ujeti, že od samega začetka. Zelo mi je ustrezal začetni strmi del, v drugem pa sem zgolj lovila tekaški korak, zares ujela pa ne. Tudi oblekla se nisem ravno optimalno oz. nasprotno, tako mi je bilo pretežni čas precej vroče. Nisem pa se mogla odločiti ali izgubljam čas s preoblačenjem ali ne. Neodločena sem bila toliko časa, da je sonce zašlo in ni bilo več potrebe.
Največja kriza, predvsem v moji glavi, je prišla pri četrtem vzponu, ko sem razmišljala, da naredim samo še dva in zaključim, saj se vse že tako vleče in se res mučim. Da sem vztrajala naprej in zbrala 9 vzponov so zaslužni vsi tekači, ki so me bodrili in spodbujali ob vsakem vzponu in spustu. Kljub temu, da sem bila zelo osredotočena na samo pot sem zaznala vse in občutila čudovito energijo, ki nas je povezala in prispevala k temu, da vztrajamo na poti, dalj kot bi sami.
Najuspešnejša pri temu je bila Jasmina Jelovšek, ki je prva dosegla 9 vzponov, v 7 urah in 23 minutah, sledila sem ji jaz, s časom 7 ur in 38 minut. Šele nato je prišel prvi moški, Jure Zmrzlikar, ki je s časom 7 ur in 48 minut premagal 9. vzpon.
Jasmina je bila izjemna in je kljub težkim razmeram s snegom postavila nov ženski rekord.
Moja posebna zahvala gre Iviju, ki me je spremljal v drugem delu preizkušnje, potrpežljivo prisluhnil mojim smiljenju same sebe in preusmerjal pozornost izven cone napora ter organizatorju, ki je poskrbel za odlično in srčno organiziran dogodek, ki se ga bom še dolgo spominjala in na katerega se z veseljem vrnem v prihodnjem letu, četudi bo zopet sneg.
Rezultati: tukaj
Fotogalerija: tukaj
