Menim, da je lepo in prav, da tekači z udeležbo podpremo dogodke, ki se odvijajo v našem domačem okolju ter s tem izkažemo hvaležnost organizatorjem, ki si prizadevajo za organizirano obliko gibanja v naravnem okolju. Vedeti je potrebno, da to vsako leto zaradi vseh birokratskih postopkov zahteva višje stroške in številčnejše angažiranje.
Na Gorenjskem so po organizaciji dobro poznani Divji Zajci, ki prirejajo kar nekaj zanimivih tekaških dogodkov tekom celega leta.
To je tudi eden izmed glavnih razlogov, da sem se udeležila 4. Jošt Traila. Trasa le tega poteka po delu mojega domačega poligona do Doma na Joštu in Špičastega hriba. Zahteva kar visoke obrate, saj je razgibana in hitra.
Moja trening pot običajno poteka še naprej do Sv. Mohorja in Jamnika. Upam, da Divji Zajci v prihodnje podaljšajo traso, na sosednji hrib ali dva in s tem pridobijo še tiste tekače, ki so jim ljubši daljši traili, na malo nižjih obratih.
Ker vedno strmim k napredku sem si za cilj postavila izboljšanje lanskoletnega časa. Kar mi je s 1:03:13 tudi uspelo. Kljub visokemu povprečnemu pulzu sem imela občutek, da lažje držim hitrost kot lani, a vseeno ni bilo pravih občutkov in lahkotnosti. Verjetno je razlog v pomanjkanju spanja in zahtevnih funkcionalnih treningih, v zadnjih dveh tednih. Ko sem imela vsak dan priložnost spoznati kako novo mišico (prej sploh nisem vedela, da jo imam), v kateri se je pojavila zategnjenost (muskelfiber).
Sedaj bo zadnji čas, da spustim bremena in se osredotočim na prihodnje tekaške izzive z bolj specifičnimi tekaškimi treningi.
Hvala vsem navijačem za navijanje in AGP-ju za povabilo.
Bil je lep dan, v vseh podgledih in hvaležna sem, da sem ga preživela v domačem okolju.
