Kislo vreme v tednu prvomajskih praznikov je bilo ravno pravšnje, da sem obiskovanje hribov in gora, izletov do jezer zamenjala za trening teka na krajših in intenzivnejših razdaljah. Pri tem pa mi ušel niti asfalt, ki se mu sicer zelo izogibam.
Da bi bi bili obrati zares visoki sem po Pokalni tekmi na Čaven Verikalu izbrala še dve organizirani preizkušnji: Gorski tek na Lisco in Majski tek v Ajdovščini.
Za Tek na Lisco sem odločila, ker še nikoli doslej nisem bila na teku v okviru pokala Teki Dolenjske, sem pa rojena dolenjka in tudi ker so starši obljubili, da pridejo navijat, prvič odkar tekmujem.
Razlog za udeležbo na Majskem teku pa je podpora soorganizatorju ŠD Tura, katerega članica sem pred kratkim postala.
Gre za popolnoma različna teka, s skupnim imenovalcem = zame preveč asfalta.
Gorski tek na Lisco ima bogato tradicijo in ga odlikuje spodbudno vzdušje na trasi, z velikim številom navijačev. V 8-ih kilometrih je bilo ob spremljavi igranja harmonike potrebno premagati malo več kot 800 metrov vzpona. To mi je uspelo v 46 minutah, kar je bil tudi doslej najhitrejši ženski čas. Hitrejša sta bila le Miran Cvet (zame največje ime gorskega teka v Sloveniji, ki je postavil nov moški rekord) in Denis Ulbl. Lepo je, da se tradicija ohranja, še lepše pa bo, če se bo v prihodnje nadaljevala s svežim vetrom, ki sicer pogosto zapiha na vrhu Lisce.
So rekli, da sem letos kar pogosto v Vipavski dolini. Res je. Tja me vleče dobra energija tekačev. Bi upala reči, da so v tem delu Slovenije tekači v klubih zelo povezani med sabo, je čutiti pripadnost in timsko vzdušje, za klube pa skrbi Zavod za šport, ki dejansko opravlja funkcijo podpore, povezovanja in izobraževanja. Oboje je v ostalih regijah Slovenije prej redkost kot pravilo.
Če sem iskrena, sem včeraj v določenem trenutku obžalovala odločitev za udeležbo, pa tudi, da sem v zadnjem trenutku menjala Sky run za City run. Malo sem se ustrašila spusta iz Otliškega okna oz. tega, da se usujem. No, pa me je potem 11 kilometrska ravnina City run-a, z nekaj gor in dol, po asfaltu, še bolj utrudila kot bi me spust iz Otliškega okna, če bi bila le zmerna pri njem.
Je bila pa to moja prva ravninska preizkušnja in sigurno najhitrejša 11-tka doslej (44:57). Če se temu lahko reče ravninska-cestna, saj je Garminov Feniks5plus nameril 200 metrov vzpona in bilo je nekaj makedama ter gozdne poti. Na tej razdalji sta bila suvereno najhitrejša Petra in Marko Tratnik, na Sky Run-u pa Jošt Lapajne in Lucija Krkoč.
Težko bi zapisala, da je bil to dober trening ravnine za UTVV 30, ki je v načrtu za prihodnji teden, bi bila pa vesela tega učinka.
V vsakem primeru pa pomembno, da izberemo, se odločimo in znamo sprejeti ter živeti s posledicami svojih odločitev.
Festival teka v naravi vabi: več
