V letošnjem letu sem pri planiranju dopusta spregledala datum ene izmed meni najljubših prireditev, katere se že nekaj let z veseljem udeležujem in izbrala povratek prepozno oz. se vračam v jutru, ko je sam štart. Seveda se lahko zgodi, da ga zamudim. Da pa vseeno ponovno občutim lepoto, ki jo 21 kilometrov dolga proga, z 1.300 metrov vzponov nudi, sem se nanjo odpravila na sončno sobotno jutro.
Poteka po naravnih poteh, ki se vzpenjajo in spuščajo v najlepših hribih nad Škofjo Loko.
S tekom sem pričela iz Sv. Andreja (590 m) na Sv. Ožbolt (859 m), nato je sledil spust po makadamski poti do vasi Selo (710 m) in vzpon na najvišji vrh Polhograjskega hribovja, Tošč (1.021 m). Sledil je spust po gozdni poti in nato vzpon do Osolnika (858 m), iz kjer se prične zadnji, dolg spust v dolino Hrastnice in še zadnji vzpon do cilja, na Sv. Andreju.
Zelo sem uživala, v vsakem trenutku, saj je pot ponujala izjemne razglede, ki so se mi v preteklosti in tekmovalnem ritmu pogosto izmuznili. Ljudi na sami poti nisem srečala veliko, z izjemo spusta s Tošča, ki je predstavljal sobotni cilj, za kar nekaj pohodnikov.
V zadnjem obdobju sem med tekom in osvajanjem vrhov veliko razmišljala o sebi in bližnjih, iskala odgovore, nove poti in kovala načrte. Danes pa me misli niso odnesle dalj kot do narave, ki se že vidno prebuja iz zimskega spanja. Vem da, če znamo opazovati naravo, lahko po njenem vzorcu rešimo marsikateri problem. Je naša prijateljica in najboljša učiteljica. Deluje na funkcioniranju dobrih odnosov med vsemi in vsem. Z njo lahko sodelujemo, se iz nje učimo, nikoli pa je ne moremo premagati. Prav vse, za kar človek potrebuje pravo rešitev, je v naravi že preizkušeno. Moramo se samo znati obrniti k njej in biti v nenehnem ravnovesju z njo. Vse, kar je izven tega konteksta, pomeni, da izgubljamo ravnovesje med seboj in naravo. Posledica tega pa se bo poznala na našem slabem zdravju, počutju in nekvalitetnem življenju na vseh ravneh. Prav v vsakem trenutku se moramo zavedati, da izhajamo iz nje in smo del nje.
Ogledu trase je sledil še sprehod iz Nemilj na Jamnik, ki je ponudil popoln razgled na moje najljubše gorovje – Karavanke. Podrobneje sem jih začela raziskovati v preteklem letu. Navdušile so me z osamljenimi potmi, dostopnostjo v vseh letnih časih, razglednimi vrhovi in grebeni, bogato in neokrnjeno naravo ter ohranjeno kulturno dediščino.
Danes pa me je že sam pogled nanje napolnil s posebno energijo, občutkom popolne svobode in željo, da jih že jutri zopet obiščem.
