Začetek leta in mraz, ki v resnici to sploh še ni, mi predstavlja veliko nelagodja, in to prav vsakič, ko se odpravim k telesni aktivnosti, četudi je to trening funkcionalne vadbe v telovadnici.
Ob odhodu na svež zrak me ves čas spremlja misel, da se le čimpreje ogrejem, s časom pa pride tudi tisti užitek, ki ga gibanje v naravi prinese. Le da v teh tednih/mesecih ne traja dolgo. V času neaktivnosti pa tudi ne manjka misli in dihov, ki jih usmerjam v različne dele telesa, z namenom, da bi se ogreli.
Vse to je tudi razlog, da sem dolgo odlašala z odločitvijo o tem ali se sploh udeležim Novoletnega SLO TRAIL-a, ki je letos organiziran prvič.
Na koncu sem le zbrala dovolj motivacije, da spoznam nove kraje in naredim dober trening ob spodbudi sotekačev. Pri tem mi je prisluhnil še organizator, ki je mojo pozno prijavo pozdravil in uredil vse potrebno, da sem se na dogodku počutila zelo dobrodošlo.
Jutranji prihod v Rakov Škocjan me je ob pogledu na slikovito, a mirno pokrajino preplavil s pozitivno energijo in me navdihnil z željo po teku. Samo ogrevanje je pozitivne občutke še okrepilo, saj sem spoznala prvi del trase, ki je prav kmalu ponudila klanec, v katerega vedno znova rada zagrizem.
Pred samim štartom nas je organizator, Srečo, seznanil s potekom poti, opozoril na zahteven spust in pospremil z dobrimi željami po lepem tekaškem doživetju. V želji, da čimpreje dvignem obrate sem štartala sorazmerno hitro, s tremi sotekači. Dva sta bila hitrejša in sta po koncu najstrmejšega dela trase zapustila moje vidno polje. S tekaškim znancem iz preteklih preizkušenj (Borut J.) pa sva v izmenjavanju pretekla dobršen del poti. Sama sem imela ogromno težav in strahu pri spustu ter pri tem izgubila precej časa, še več pa energije. Prvič, da sem že med tekom začutila zakrčenost v stegenskih mišicah. In to po tem, ko sem v zadnjih treh mesecih naredila več počepov kot v celem življenju. Neverjetno in težko sprejemljivo. Posledice poškodbe so tako še vedno prisotne, od občasne bolečine v predelu sednice do strahu pred zahtevnimi spusti. Kot kaže bo potrebno še nekaj časa, da bom znova zaupala svojemu telesu in ga spravila na tiste prave obrate, ne glede na teren.
Tokrat mi sicer profil proge ni najbolj ustrezal, saj je bilo kar veliko ravninskega dela, z zgolj enim strmim vzponom in enim dokaj tehnično zahtevnim spustom.
Toda vse to pa odtehta slikoviti in razgibani zadnji del poti, ki poteka po učni poti, mimo številnih naravnih znamenitosti. Poskusila sem vsaj malo zmanjšati tempo, da sem lahko opazovala, vse kar je bilo na poti. A, prav dolgo mi ni uspelo držati hitrost, spremljati korak in gledati naokoli. Tako sem se ob skorajšnjem srečanju z deblom drevesa odločila, da bom opazovalka raje kdaj v prihodnje oz. da se kmalu vrnem in si v počasnejšem koraku ogledam vse naravne in kulturne znamenitosti Rakovega Škocjana. Bo pa to zelo verjetno ob malo višjih temperaturah, ko za ogrevanje rok ne bom poleg rokavic Leki potrebovala še grelce.
Hoka Torrent se je v pretežnem delu izkazal kot dobra izbira, optimalen pa bi bil Hoka Tracer2, saj z izjemo spusta teren ni bil zahtevena, ampak hiter.
V cilj sem pritekla kot četrta absolutno in prva med ženskami. Garminov Fenix 5 Plus je izmeril 1:37:27. S časom sem glede na počasnost spusta in nekaj izgubljenih minutah ob zgrešitvi oznak zadovoljna oz. kaže na to, da je telesna pripravljenost vse boljša.
Organizator ni samo v imenu dogodka sledil novoletnem vzdušju, ampak tudi pri nagradah, saj smo najboljši prejeli lesene smrekce. Zame je to vsekakor najlepši pokal doslej, saj obožujem les in ga lahko uporabim ob koncu leta 2019.
Hvala Ekipi Novoletnega SLO TRAIL-a, za lep tekmovalni uvod v leto 2019.
