V iskanju pravih občutkov svoje telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, poguma in poslanstva me je ta teden pot vodila v spoznavanje različnih poti v Karavankah. V njih sem našla tisti poseben kraj, ki me vedno znova navduši, napolni, pomiri in osreči. V sebi jih nosim tudi, ko sem daleč od njih. V določenem obdobju življenja so mi pokazale kaj je v resnici veliko in kaj majhno, za kaj si je vredno prizadevati in kaj so nepomembnosti, s katerimi zgolj izgubljam čas.
Vedno me opomnijo, da je življenje tukaj in zdaj najpomembnejše, saj je samo trenutek, tisti, ki je popolnoma moj in ga ne morem izgubiti. Trenutek zdaj, je vse kar zares obstaja. Ko mine je lahko le še spomin in preteklost, kar pa me že tako pogosto ovira v sedanjosti in mi hkrati krade prihodnost.
Vse bolj izbiram poti in dejanja na osnovi trenutka zdaj, saj mi bo čez 10 let žal zgolj za stvari, ki jih nisem storila, in ne za tiste, ki sem jih. Verjamem tudi, da bo prihodnost dobra, če bom le v vsakem trenutku delala dobro in strmela k svojim ciljem.
Ker vse bolj delam tisto kar iskreno želim, čutim in verjamem, sem v trenutkih ZDAJ izbrala spoznavanje nekaterih novih in nekaterih že dobro poznanih poti v Karavankah. Zavedam se, da lastno srce in intuicija vedno želita dobro in se nikoli ne zmotita. Skrivnost, kako biti srečna, v preteklosti nisem našla v tem, da sem iskala vedno več in več. Vendar v tem, da sem se naučila uživati v malenkostih. Narava in Karavanke imajo vse.
V četrtek me je tako pot vodila iz Dovja na Dovško Babo, Hruškov vrh in naprej do Koprivnjaka. Vmes je bilo tudi nekaj razgledov izven smeri.
V petek sem si zaželela osvojiti najvišji vrh Karavank ter se napotila iz Završnice, preko Smolnika, Malega vrha, Vajneža in Potoškega Stola do Stola.
Sobota je bila namenjena kolesarskem potepanju po okoliških hribih in krajih: Kranj, Čepulje, Sv.Mohor, Jamnik in Dražgoše.
V nedeljo sem se želela izogniti gneči v hribih in se tako iz Spodnjega Jezerskega napotila na Kozji vrh, Turni, Planino Javornik, Mali Javornik in Stegovnik. Res redko obiskani vrhovi. Srečala sem samo 5 pohodnikov.
V času raziskovanja in spoznavanja poti sem razmišljala o ljudeh, ki so me obdajali ali me še. Vsak človek, ki mu dopustimo vstop v svoje življenje, vpliva na kakovost našega življenja. Zelo pomembno je namreč, da nas vedno obdajajo ljudje, ki verjamejo v uresničljivost naših prepričanj, ciljev in stremljenj.
V preteklem letu sem ob sebi imela kar nekaj takšnih, ki niso verjeli v zastavljene cilje, kar je povzročilo dvome v lastno srečo in uspeh. Po tem, ko mi je uspelo izpustiti te ljudi, sem postala bistveno bolj zadovoljna s tem, kar sem in imam in tega mi ne more nihče vzeti.
Konec koncev si svojo življenjsko pot utiramo sami, s svojimi dejanji. Ključ do srečnega življenja se skriva v nas samih, prihaja od znotraj in je odraz naših misli.
Življenje je Pot. Na ta fizični svet smo bili dani z namenom, da se učimo, rastemo, razvijamo, dobivamo spoznanja, izkušamo življenje. Najlažje to dobimo prek težjih preizkušenj, ki nas doletijo. Cenite jih in bodite hvaležni zanje. Saj sploh ne bi vedeli kaj je sreča, če ne bi občutili žalosti. VSE JE UREDU in vse je ŽIVLJENJE. Prepustite se toku življenja in ga preprosto ŽIVITE. Manj ko se upiramo, lažje nam je. Bolj ko se mu upiramo, bolj nas bo mučilo (Najdi svojo srečo in mir, Petra Škarja).
