Valvasorjeva osmica je bila še ena preizkušnja, ki je bil moj oseben izziv, tokrat za glavo, kajti še nikoli prej nisem šla dvakrat zapovrstjo na isti hrib, po isti poti.
Tako sem še dan pred tekmo oklevala in iskala razloga za in proti udeležbi. Na koncu je pretehtal seznam prijavljenih – prijetna tekaška druščina in misel, če mi bo dovolj gor-dol, preprosto odvijem na Stol in greben Karavank, ki ga obožujem ter se vrnem ob zaključku dogodka. Nisem imela nobene taktitke. Niti predstavljala si nisem kako hitro in kolikokrat bi lahko ponovila vzpon na Valvasorja v osmih urah. Nikoli prej pa tudi še nisem preizkusila 8 – urnega tekmovalnega ritma.
Kup neznank, ki so na eni strani prinesle oklevanje, na drugi pa poseben izziv, tako da sem na štart v Završnico prišla v zadnjem trenutku in precej nerazpoložena za tek. Se je pa razpoloženje ob pogledu na zbrano tekaško druščino in energijo, ki jo je oddajala v hipu spremenilo. Kar naenkrat sem si zaželela čimpreje steči v klanec in najti svoj tempo. In sem. Že v prvih kilometrih sem našla svoj ritem, ki se je izkazal, da je precej hiter, saj sem se ujela med dva Marjana (Zupančič in Šebenik), ki sta poskrbela, da mi tempo skozi celotno preizkušnjo ni upadel. Hvala obema. Na koncu sem v 7 urah in 24 minutah zbrala 11 vzponov (pravijo, da gre za super ženski dosežek), nešteto veliko spodbudnih besed, nasmehov in pozitivne energije. Seveda, bi ob ustrezni pripravi oz. samooskrbi lahko bil en več, ampak včasih je prav, da si pustimo tudi nekaj prostora za izboljšavo v prihodnje.
Vsekakor pa bo Valvasorjeva osmica še ena preizkušnja, ki mi bo letos ostala v zelo lepem spominu in se jo že veselim za v prihodnje.
