Na Bledu je Društvo Vztrajaj – Never give up že tretje leto zapored pripravilo športno-humanitarno prireditev Ruthin tek v spomin na Ruth Podgornik Reš.
S kolegico Nežo sem se dogovorila, da se po dolgem času srečava, poklepetava ter odtečeva en krog za dober namen. Še prej pa sem imela v načrtu osvojiti kak vrh in se naužiti razgledov. Tako pogledam zemljevid kateri vrhovi so v bližini in se kar hitro odločim za vzpon na Babji zob in Galetovec, s skupnim izhodiščem v bližini Bohinjske Bele.
Vreme mi je bilo tudi tokrat naklonjeno. Narava je v nekaterih delih, s trobenticami in telohom že spominjala na pomlad, spet v drugih, nad 1000 metri pa kazala pravo zimsko pravljico, ki je z višino pridobivala tudi na snežni odeji. Razgleda, ki sta jih ponujala osvojena vrhova sta bila izjemna.
Na eni strani Babji zob, ki je prepaden vrh nad vasjo Kupljenik pri Bledu in ima lep razgled na del Spodnjih Bohinjskih gora in na gore okoli Triglava, z zanimivo anekdoto o babjem zobu.
Na drugi strani, nad Bohinjsko Belo pa skalnat greben, katerega najvišji vrh je Galetovec in je urejen kot vzletišče za jadralne padalce. Z njega se odpira čudovit razgled na Bohinjsko Belo, Babji zob, Blejsko jezero z okolico ter Karavanke v ozadju. Pečine na njegovem vzhodnem pobočju preprečujejo neposreden vzpon, vodita pa nanj poti z obeh strani Bohinjske Bele: iz Zgornje vasi čez Slamnike in Turn, iz Podklanca pa prek Planine za Jamo. Sama sem izbrala pot čez Slamnike, tako za vzpon kot spust.
Srečala sem zelo malo ljudi, kar me je zelo presenetilo, saj je Bled zelo priljubljeno turistično središče. Vendar bolj za tiste vrste turistov, ki so jim ljubi sprehodi okoli jezera in nabiranje fotografij za socialna omrežja. To se je tudi potrdilo, ko sem prispela do samega jezera, okoli katerega so se vile skupine sprehajalcev in tekačev. Parkirišča pa vsepovsod polna. Iz ljubega miru v hrup, ki je v meni vzbudil nemir in občutek ne domačnosti. Pomirila me je misel na dobro družbo in dogovorjeni pogovor z Nežo.
Najini zgodbi se prepletata že nekaj let, vse od faksa, čeprav sva se takrat gibali v različnih krogih. Povezalo pa naju delo v okviru Športne unije Slovenije in ljubezen do gibanja. Sicer sva na začetku imeli različne poglede, a sva jih z leti in rastjo obeh zelo zbližali. Predvsem pa sva se osebnostno ujeli in ustvarili prijateljski odnos. Najin današnji pogovor je bil pravi balzam za dušo, z zanimivimi doživetji in razmišljanji o življenju in odnosih, ki jih imava. Tako prijeten, da je bil en prehojen krog premalo in sva še enega odtekli, kar si lahko štejem v čast, saj Neža tekaško počiva že nekaj mesecev. Kljub vsej gneči okoli jezera sva se izgubili v klepetu in opazili le nekaj znancev in ljudi, ki so svojo tekaško zagretostjo ali dobro voljo izstopali. Navdušil me je tekač, ki je kar tako iz dobre volje podelil petko in izžareval ogromno pozitivne energije. Pomislila sem, kako bi bil svet lepši, če bi bilo več takšnih. Preprostih, zadovoljnih, z nasmehom na obrazu in polnih življenja.
Velika pohvala ŠHD Vztrajaj Never give up oz. vsem, ki so ustvarili dogodek z namenom in željo pomagati tistim, ki to najbolj potrebujejo, hkrati pa ustvarili ozračje z izjemno pozitivno energijo, dobro voljo in srčnostjo, da smo to občutili tudi tisti, ki sicer nismo naklonjeni obljudenim destinacijam in množičnim prireditvam.
