Ko misliš, da poznaš svoje telo, ko misliš, da veš kako funkcionira in se zaletiš v zid, ki ti ga uspe premagati le s pozitivnimi mislimi in spodbudami ljudi, ki te obkrožajo.
Nekako tako bi lahko opisala svojo izkušnjo s progo na GM40 (42,195 km, 2800 m vzponov in 2800 m spustov, skupaj 5600 m).
Pred samo tekmo sem s strani tekačev, ki že imajo kar nekaj izkušenj z zahtevno progo prejela dobre smernice, kako naj se lotim preizkušnje in kje se začne prava bitka. Nihče tudi ni pozabil izpostaviti kako zelo pomembno je, da na štart pridem spočita in lahkih nog. Žal sem sama ob dnevnem obiskovanju gora izgubila občutek, kaj sploh pomenijo lahke noge. Četudi sem sem bila zadnje dni zmerna pri osvajanju vrhov in občudovanju razgledov se jih je nabralo kar nekaj. Med njimi je bil tudi vzpon na Porezen, ki sem ga takoj vzljubila. Le kako ne, saj gre za strm vzpon, ob katerem mi vedno zaigra srce. To je bil tudi edini del poti GM40, ki sem ga uspela spoznati.
Dan pred preizkušnjo sem se počutila izjemno prazno, z otrdelimi nogami in pomisleki. Spet je bilo preveč kilometrov in višinskih metrov. Kje je tista želja po jutrišnjem teku? Ni je.
Novo jutro, zgolj nekaj ur pred štartom je prineslo svež veter, pozitivne občutke in željo po teku. Zbrana druščina sotekačev, znanih in pa tudi neznanih obrazov, s katerim sem delila prostor za štartno črto je še dodatno poskrbela, da je pozitivna energija in vzdušje naraščalo. Pri tem ima seveda velike zasluge tudi organizator, ki si zasluži čisto 10 – ko, za organizacijo dogodka, od štarta do cilja, od prijav do podelitve.
V letošnjem letu sem z udeležbo na različnih tekaških preizkušnjah, tako po razdalji kot po zahtevnosti zbrala že nekaj vtisov in telesnih občutkov, a to kar se mi je zgodilo na GM40 v prvi tretjini proge, tam nekje po 4. – 5. kilometru je čisto nepoznana cona oz. območje. Po lepo izbranem začetnem tempu in lahkotnem koraku so se kar naenkrat začeli pojavljati občutki težkih nog, nabitih stegen, potem še meč in na koncu bolečin v sklepih. Ni in ni steklo in to v klance, ki mi v osnovi tako ležijo, še več, celo prehitevali so me tekači, tudi v tistem najbolj strmem delu. Po nekaj kilometrih mučenja, sem bila odločena, da na vrhu odložim vse in odstopim. Ne zanima me to mučenje same sebe, si mislim. Zmoti me tudi utesnjenost kompresijskih nogavic, ki mi tokrat ne odgovarjajo in jih potegnem dol iz meč. Tudi to se še ni zgodilo. Res pa je, da so bile še nepreizkušene, kar je bila seveda napaka.
V tem času pa se mi v glavi odvrti nekaj ljudi, ki me v zadnjem obdobju tako ali drugače spremljajo na tekaških preizkušnjah. Spomnila sem se tudi klepeta s tekačem, ki se je “poškodovan” odpravil na 100 km, kakšno voljo in pogum mora imeti. Le kako mu gre, le kakšne težave ima on? Verjetno moje niso nič, v primerjavi z njegovimi. Še nekaj misli me preleti in končno se znajdem na najvišji točki prvega dela, Čez Suho. Oh, preveč ljudi in gneče, da bi se tu ustavila, grem malo nižje, kjer bom vsaj lahko mirno zadihala, si mislim. Hitro pridem do fanta, ki mi je sicer znan, a ne vem natančno kdo je, vse do podelitve, ko se predstavi in povabi na tek, ki ga organizira v jeseni. Našel je ravno prave in spodbudne besede ter predal pozitivno energijo, ki me popeljala do Hudejužne (Hvala Miha), kjer so s pozdravom vsakega poskrbeli za prijeten sprejem in dobrodošlico.
Počutila sem se bolje in misel, da je pred mano strm klanec me je pognala v smer Porezna. Zame je bil to najlepši in najlažji del poti, dohitela in prehitela sem kar nekaj tekačev. Ob koncu me je obremenila le misel, kako bo s spustom, zaradi že preteklih težav s preobremenjenimi koleni. Težav pa ni bilo, spust je bil lep in letelo je vse do cilja. Tokrat je bilo kar nekaj takšnih, ki so imeli počasnejši korak v spustu. Na cilju zopet izjemno vzdušje. Čas, ki sem ga potrebovala za GM40 je bil 4:57:45 in je zadostoval za 3. mesto v moji kategoriji in v okviru pokala za državno prvenstvo, skupno pa 4. mesto med dekleti.
Bilo je kar nekaj čestitk in spodbudnih besed, v katerih se pa nisem znašla najbolje, predvsem zato, ker se mi je v spomin vtisnil prvi del poti, ki je bil tako boleč in nerazumljiv. Trajalo je kar nekaj časa, da sem spustila negativne občutke in preprosto uživala v družbi, ki mi je vse bližje, saj nas povezuje ljubezen do teka in gibanja v gorah.
Petra Tratnik je zopet pokazala kako odlično je pripravljena, verjamem, da bo najboljša tudi v svetovnem merilu.
Med fanti je zablestel mladi Luka Mihelič, ki s svojo nasmejanostjo, lahkotnostjo in ljubeznijo do teka izstopa, tokrat tudi z najhitrejšim časom.
Zame bo počasi čas, da se zares odločim ali želim tekmovati, biti pripravljena na tekme ali biti vsak dan v gorah in imeti čudovite razglede. Verjetno je mogoča tudi kombinacija obojega, a jo bom morala še najti. Pri tem mi je pred kratkim želel pomagati tudi izjemen in izkušen tekač, ki mi je predal ogromno informacij in nasvetov o treningih, tekmah in načinu življenja gorskega tekača/tekačice, a je bilo premalo časa, da bi jih zares dojela in vzela za svoje. Mogoče bi bilo drugače, če bi jih dosledno upoštevala v tednu pred preizkušnjo, a obžalovanje in očitanje za nazaj nima pomena. Dobila sem novo lekcijo v praksi, kako dobro je včasih prisluhniti izkušenim ljudem, ki ti želijo dobro in ti jih na pot prinese življenje. Res ni potrebno vedno vse preizkusiti na lastni koži, če le slišimo in zaupamo drugim. Hvala Peter, za čas in vse nasvete, jih vse bolje razumem in jih bom postopoma vzela za svoje.
Posebna zahvala gre tudi vsem tistim, ki mi stojite ob strani, me spodbujate na takšen in drugačen način, nekateri vztrajate že vrsto let, nekateri ste šele prišli, a ste tu, tako v dobrih kot v slabih dnevih. Ni vas veliko, a ste toliko bolj izjemni in hvaležna sem Vam. Vsak posebej in vsi skupaj prispevate k temu, da ima tek, osvajanje gora in življenje samo svojevrsten čar. Hvala.
