Ko je Simon Alič dejal, da je to zanj eden najlepših gorskih tekov pri nas, sem vedela, da bo všeč tudi meni. Sem pa v mislih imela predvsem samo progo oz. njen potek. Niti približno si nisem predstavljala, da je ob zunanji skromnosti dogodka lahko v ozadju tako popolna organizacija, srčnost in gostoljublje organizatorja. Za zgled mnogim velikim, doma in v tujini.
Ob postavitvi za štartno črto sem si za cilj postavila čas okoli 40 minut in nov rekord proge. Kako to doseči pa si nisem naredila posebnega načrta. Sem pa vedela, da sem v zadnjem obdobju kar nekajkrat štartala zadržano, tako da mi je na koncu ostalo še kar nekaj rezerve.
Tokrat sem bila odločena, da to spremenim in sicer tako, da sledim tekaškemu kolegu Dušanu Globočniku, ki ga običajno ugledam v drugem delu proge in mi zmanjka časa, da ga ujamem. Tega sem se uspešno držala oz. še več, tokrat sva obrnila vlogi in me je on “preganjal” pretežni del trase, hkrati pa prispeval, da sem iz sebe iztisnila enega najboljših tekov doslej, saj sem držala visoko intenzivnost od štarta do cilja. Brez popuščanja. Hvala Dušan.
V cilj sem pritekla kot tretja abosolutno in z zelo dobrim časom: 38.53, ki mi v prvi vrsti daje motivacijo za nove izzive.
Iskrena hvala organizatorju, ki je prisluhnil moji prošnji za udeležbo in omogočil, da sem bila del tako izjemnega dogodka.
Vsem tekačem pa povabilo v prihodnjem letu: Ni to le še ena vaška tekma, je prestižna v vaška tekma, vseh pogledih. Osebno se mi zdi prav, da smo gorski tekači del takšnih dogodkov, saj so srčno pripravljeni za nas in le z nami lahko dosežejo svoj namen.
Za konec pa še hvala vsem, ki mi stojite ob strani, tako ali drugače, zaradi Vas in z Vami je vredno, četudi je včasih težko.
