Nočni napad na vrh Krvavca se je zame pričel precej neobetavno. Že ob prihodu na spodnjo postajo žičnice na Krvavec me je iz umirjenega ritma spravila množica smučarjev, ki je zaključila s smučarskim dnevom in je nervozno hitela k svojim avtomobilom. Eni peš, drugi z avtobusi in mali prometni kaos je tu. Prva misel je bila: “Še dobro, da ne smučam in četudi bi, ne bi na tako obiskanih smučiščih”. Preveč imam rada svoj mir in svobodo gibanja. Ostajam zvesta obisku Krvavca v teku ali hoji, gondolo pa z veseljem prepuščam smučarjem.
Nelagodje in slabi občutki so se stopnjevali med samim ogrevanjem, ko nikakor nisem mogla najti pravih občutkov gibanja po snegu. Kar niti ni presenetljivo, saj imam letos le en snežni vzpon, in še to zgolj na Valvasorja.
V uri ogrevanja sem imela toliko dela z iskanjem občutkov, da se niti nisem uspela ogreti in so mi prsti na rokah in stopalih kar premrznili. Še dobro, da je moj Robi, ki vedno poskrbi za pravi support vzel sabo grelce, ki so omilili težavo z mrazom. Za piko na i, pa sva imela še nekaj težav z lučko, ki nekako ni hotela stati pri miru na moji glavi.
Na štartu sem se tako resno spraševala, če rabim tovrstne izzive. No, ko smo zagrizli v strmino sem se spomnila, zakaj sem si izbrala ta snežni gorski tek. V prvi vrsti sem želela preveriti koliko sem dobila na moči, ob manj tekaških kilometrih v strme klance in ob redni vadbi za moč. V drugem delu, ko je strmina naraščala in je nov model Hoka One One Evo Jawz lahko opravil svojo funkcijo odličnega oprijema sem dobila odgovor. Vsi počepi, izpadni koraki, raznovrstne vaje za trup, roke, noge,…se zelo obrestujejo. Vredno je vstajati 4.45 za dober funkcionalni trening.
V drugem delu trase sem pridobivala iz metra v meter in bila na koncu močnejša od tekmovalke iz Avstrije, ki sem ji sledila pretežni del poti. So bili pa v dobro spodbudo tekmovalci, s katerimi smo se izmenjavali v zadnji strmini, ko so poleg Hokic levji delež odnesle palice Leki, v kombinaciji z rokavicami. Vse do cilja mi je v dobrem ritmu uspelo izmenjevati bremenitev nog in rok, tako da ni prišlo do posebnih bolečin.
Je pa ob prihodu v cilj z zabeleženim časom Garminovega Fenixa 5 plus ,23.45 min, prišlo tudi osebno zadovoljstvo. Tisto, ko si najbolj zadovoljen z opravljeno potjo, ker veš, da si v določenem trenutku iztisnil iz sebe najboljše kar si lahko.
Druženje ob koncu dogodka, izmenjava doživetega, pogovori o teku in vsem kar spada poleg pa vedno pustijo poseben vtis, zaradi katerih se še posebej rada vračam na takšne dogodke, kjer smo vsi ena velika tekaška družina, ki bo pa že naslednji dan nastopala vsak v svoji drugačni vlogi.
Rezultati: ŠD Divji Zajci
