Tretji trail v seriji Kvarner trailov se je odvijal po najlepših stezicah Nacionalnega parka Risnjak, ki se nahaja v Gorskem kotarju in v katerem so svoj prostor našli rjavi medvedi, volkovi in risi.
5 leto zapovrstjo, za nekaj ur, tam najdejo svoj prostor tudi tekači, ki si želijo občutiti divjino, tišino in spokojnost, ki jo sam park ponuja.
Sama sem se Risnjak Traila udeležila prvič in lahko zapišem, da me je navdušil s samo težavnostjo, raznolikostjo in bogastvom gozdov. Le teh kar ni konca.
Počutje tokrat že nekaj dni pred preizkušnjo ni prineslo potrebne svežine in spočitosti, tako sem še dan pred tekmo oklevala ali se naj preizkusim na daljši, 30 – kilometrski razdalji ali raje izberem 16 – kilometrsko. Da bo doživetje daljše in bogatejše sem vseeno izbrala 30 – kilometrsko.
Upala sem, da med ogrevanjem najdem tiste prave občutke, za lahkoten tekaški korak, a jih nisem. Tako sem se odločila, da štartam počasi in zelo zadržano ter postopno dvigujem tempo, kolikor bom pač lahko. Pa tudi, da sabo vzamem Leki palice in tako malo razbremenim noge. No, načrt se je na koncu izkazal kot kar dober.
Na štartu se je zbralo več kot 400 tekačev iz različnih držav. Slovenci smo bili tudi tokrat številčni.
Po dobrih treh kilometrih, ki so potekali po široki makadamski poti in v zmernem vzponu je vsak lahko našel svoj prostor oz. pozicijo na progi. Sama se ob hitrem štartu niti malo nisem pustila zmotiti in pustila hitri skupini, da gre daleč naprej. Sem pa komaj čakala strm vzpon, za katerega sem upala, da prinese obrate na katerih moje telo nekako oživi. Pa prave strmine kar nekaj časa ni bilo, a so bili občutki med tekom iz kilometra v kilometer boljši. Hitre koze (Hoka one one Speedgoat 2) so se zopet izkazale kot odlične za hitre in težavne spuste, do izraza so prišle tudi v nekaterih razmočenih predelih.
Palice pa so mi bile ob ozkih stezicah, skalnatih predelih in nekaterih hitrih tekaških odsekih kar malo v napoto. Tako sem na drugi okrepčevalnici, na 19 kilometru zaprosila, če jih lahko odložim in mi jih pripeljejo v cilj. Prijazna punca je ustregla moji prošnji, hkrati pa mi z začudenim pogledom dala vedeti, da me čaka še nekaj vzpona. In res, tistega najbolj strmega, ki sem ga čakala že od začetka. Pa se nisem dolgo obremenjevala s slabo odločitvijo, saj je bilo počutje bolje kot pred štartom, pa tudi v tem delu sem začela prehitevati fante, ki so si drugače razporedili moči oz. jim jih je zmanjkovalo. Tako sem vztrajala vse do cilja, kamor sem pritekla prva med dekleti in 4 absolutno, takrat sem tudi prvič pogledala na mojo tekaško uro, Feniks 5, ki je zabeležil čas 3:16:21
Glede na počutje pred štartom, tehnično težavnostjo določenih odsekov sem več kot zadovoljna s časom in počutjem ob koncu tekme.
Rezultati: tukaj
