Festival se je letos odvijal že šesto leto zapovrstjo in je v Tolmin privabil številne ljubitelje gorskega teka in aktivnosti na prostem. Na štirih različnih razdaljah se je zbralo več kot 1.300 tekačev.
Sama sem si izbrala Pure 25 – kilometrsko razdaljo s 310 udeleženci. Dolžina se je po ponesrečenem svetovnem prvenstvu na Poljskem izkazala za ravno prav dolgo. Po tem, ko sem si med tednom vzela nekaj časa za počitek in samoanalizo ter opravila zgolj nekaj kolesarskih in tekaških kilometrov sem na štart prišla precej spočita in željna teka.
Proga z malo vzpona in kar nekaj ravninskih odsekov mi je predstavljala svojevrsten izziv, ki bo pokazal koliko sem zares napredovala v hitrosti. No, ta izziv se je začel takoj po štartu, ko kar ni in ni bilo konca ravnine in ko je vzpon že prišel je bil zelo zmeren.
Za dober tempo je v prvem delu skrbela Neja Kršinar, ki sem ji v ravninskih odsekih le s težavo sledila. So mi bile pa v pomoč taktične veščine, ki sta mi jih prenesla tekaška kolega pri ogledu trase na Poljskem. Tako sem vedela, da ne smem popustiti ravninskih delih in da lahko pridobivam na vzponih in spustih. Kar se je tudi zgodilo v drugem delu trase, ko sem prehitela še nekaj tekačev in dohitela Luka Hrena, s katerim sva si narekovala tempo vse do cilja, ki ga je osvojil nekaj sekund pred mano. V zadnjih kilometrih, ki jih nekako kar ni hotelo biti konec, sem se nekajkrat ujela ob pogledu na Garminovega fēnix® 5, da bi preverila kako daleč je še cilj, ob tem pa zasledila dobro hitrost in visok srčni utrip. Ker sem pozabila na kalibracijo je bilo zabeleženih tudi nekaj metrov več kot je bila uradno izmerjena razdalja.
Celotno traso, ki je bila speljana po tolminskih gozdnih poteh in ob smaragni vodi sem pretekla brez večjih težav. Le na 18 – kilometru sem začutila upad moči in energetski primanjkljaj, ki sem ga potem na 20 km nadoknadila z izotonikom in s koščkom frutabele, katerega sem sicer s težavo prežvečila. Ob tem pa razmišljala, da mi v prihodnje geli na razdaljah daljših kot 20 kilometrov ne uidejo. Tempo je namreč prehiter, da bi lahko predelala trdo hrano.
Zelo sem vesela, da se mi treningi na ravnini, z različnimi intervali, menjavo ritma in stopnjevanji obrestujejo in prinašajo napredek.
Napredovanje je vidno tudi pri spustih, kjer sem postala samozavestnejša, saj mi različni modeli Hoka one one zagotavljajo stabilen, varen in blažen pristanek, ki pride še posebej do izraza na tehnično zahtevnejših delih.
Tokrat sem za 25 – kilometrsko razdaljo, z dobrih 700 metrov vzpona potrebovala 2h 1min in 19 sekund, kar je bil absolutno tretji najhitrejši čas. Hitrejša sta bila Uroš Kožar in Luka Hren iz Kinvitala.
Občutek zadovoljstva ob tem, ko napreduješ in postajaš boljši, ne glede za katero področje v življenju gre je neprecenljiv. Gre za osebno zmago, ko se ti trdo delo, vztrajnost in predanost povrnejo. Ob osebnem zadovoljstvu pa postanemo tudi boljši človek, partner, prijatelj,….
Verjamem, da to zadovoljstvo občutijo tudi organizatorji (Tovarna trajnostnega turizma GoodPlace) Soča Outdoor Festivala, ki so z leti ustvarili pravi športni praznik, na katerega se zaradi odlične organizacije in idiličnega okolja tekači radi vračajo, hkrati pa ob širitvi dobrega glasu številčno prihajajo novi.
Tudi sama bom v prihodnje med tistimi, ki se bodo vrnili in širili dober glas o dogodku.
Na splošno je lepo opazovati trend porasta zanimanja za trail dogodke v Sloveniji, prav tako prizadevanje organizatorjev, da ti dogodki postanejo vsebinsko in organizacijsko kvalitetnejši.
Prav bi bilo, da bi v prihodnje našli tudi ustrezno podporo v sistemskem delu Atletske zveze Slovenije, saj skrbijo za množično promocijo teka in aktivnega preživljanja prostega časa v Sloveniji.
