Na prvenstvo sem res odšla brez vseh pričakovanj, a dobila več kot bi si lahko sploh želela: super druščino, doživetje v prelepem okolju, najzahtevnejšo in najlepšo preizkušnjo doslej, rezultat (19.mesto), ki je dobra spodbuda za sistematično delo naprej.
Pred kratkim mi je kolegica napisala: Mojca, kako hitro človeka odnese, kajne? Si bi lahko na začetku leta predstavljala, da boš tekom leta postala gorska tekačica, ki bo zastopala Slovenijo na velikih tekmovanjih?
Seveda je odgovor NE, nisem.
Po tem, ko sem si načrtno vzela pol leta premora od delovnega ritma sem imela v mislih le čim več izletov v hribe in gore ter nekaj domačih trail tekmovanj. Torej, čas zase, bližnje in tisto v čimer zares uživam. Odkrila sem nove dimenzije tekmovanj ter spoznala nove ljudi, ki so zopet privabili nasmeh na obraz.
Mogoče se v vsem tem času res nisem najbolje znašla v zmernosti med uživanjem v gorah in ritmu tekmovanj, a sem se v določenem trenutku s tem prenehala obremenjevati in dala času čas.
Če sem bila še nekaj dni pred odhodom na SP v gorskem maratonu polna dvomov o smotrnosti udeležbe na tako velikem tekmovanju, so se le ti v prvem dnevu druženja z ostalimi reprezentanti popolnoma razblinili, že zaradi tega, da sem lahko del tako super ekipe.
Uživam namreč v spoznavanju ljudi, vzpostavljanju novih vezi, delitvi izkušenj, razmišljanj in pogledov. Hitro ugotoviš kako majhen je svet in koliko imaš somišljenikov, ki določene dogodke in ljudi vidijo zelo podobno.
Gorsko tekaška družba mi je vse bolj všeč: skromna, zabavna, dobrovoljna, željna gibanja v naravi in brez posebnih kompleksov (vsaj večina). Lahko rečem, da je to moj svet, kjer se počutim prijetno, izpopolnjeno in domače.
Slovenske barve je na SP v gorskem maratonu v Premani zastopala raznolika druščina fantov (Rok Bratina, Luka Kovačič, Luka Mihelič, Marko Tratnik in Aleš Žontar) in deklet (Petra Tratnik, Mihaela Tušar in moja malenkost), ki ji je ob odlični vodstveni ekipi (Tomo Šarf, Brane Čenčič in Matic Plaznik) uspelo vzpostaviti veselo, sproščeno in s pozitivno energijo nabito vzdušje. Mešanica mladostne razigranosti in zrele izkušenosti se je izkazala za odlično kombinacijo. Tako v času tekmovanja kot pred njim, saj je bila dobra volja prisotna na vsakem koraku.
Ker sem na prvenstvo odšla brez vseh pričakovanj sem si obljubila, da bom sledila navdihu, četudi bo to pomenilo, da me dan pred tekmo odnese kak kilometer višje. Kar se je tudi zgodilo. Iz mesteca, kjer smo bili nastanjeni, Barzio, sem v soboto, še pred zajtrkom odtekla na vrh smuščiša Barzio in ujela prve jutranje žarke. Prelepo, nekaj za dušo in veliko za aktivacijo, a brez posebnega občutka slabe vesti, saj sem med tednom, z izjemo izleta na Mojstrovko vrtela kolesarska pedala svojega Rose Psyhopatha. Poleg jutranje aktivacije nas je ta dan čakala še slavnostna otvoritev prvenstva, ki bi jo opisala kot najšibkejšo točko prvenstva. Dolgi in dolgočasni govori ter enoličen spremljevalni program, ki je ob visokih temperaturah in žgočem soncu predstavljal zgolj breme pred tekmo, za vse reprezentante.
A, tudi to je minilo in že je bil tu dan D, ko smo stali za štartno črto, tehnično zahtevne preizkušnje v dolžini 32 km in z 2700 metrov vzponov in spustov. Vzdušje na štartu je bilo izjemno. Takšno, da te kar odnese, v začetni spust, ki je bil zame zelo hiter, tako da sem svoj ritem ujela šele v prvem strmem vzponu. Le ta mi je bil pisan na kožo in sem tako lepo pridobivala v mestih. Za nepozabno vzdušje so poskrbeli navijači, ki so z glasnim navijanjem pospremili prav vsakega. Bilo jih je ogromno in to na celotni trasi.
Moje počutje je bilo odlično, vse do tretjega vzpona, ko sem zaradi občutka pomanjkanja moči zaužila gel, ki ga sicer ne prakticiram. Napaka. Ni prinesel nove energije ampak slabost in krč v želodcu. Namesto, da bi dobila zagon sem se ubijala z nelagodnimi občutki slabosti, šibkih nog in neprijetnega občutka v glavi. Zmoti me klanec, zmoti me ravnina, nič mi več ne leži, tekači in tekačice me prehitevajo. Vmes pogledam na uro in vidim 23 km. Ojej, kako je to možno, da je še toliko do konca? Še nikoli mi niso bili klanci tako dolgi in kilometri tako počasni. Kar naenkrat samo še en sam cilj – priti do konca. Razmišljam kje je naslednja okrepčevalnica, čeprav niti ne vem kaj bi od nje. Dovolj mi je kokakole in roza izotoničnega napitka. Ko končno pridem do nje izberem čokolado. Čez nekaj časa spet pravi občutki. Četudi je sledil spust nisem več izgubljala in kljub spolzkem in zahtevnem terenu uživala v zadnjih kilometrih.
Kolegici v reprezentanci, Petri Tratnik je uspel odličen rezultat, kljub začetnim težavam in ne ravno njej pisani trasi. Če bi se vse poklopilo, sem prepričana, da bi bila zmaga njena. Zame posebno spoštovana tekačica, Mihaela Tušar, je dosegla 25. mesto, kar je tudi super rezultat in je prispeval, da smo ekipno zabeležile 5. mesto.
Fantje so prav tako s skupno 6.-im mestom dokazali, da imajo izjemen potencial in so ekipa na katero se v prihodnje lahko računa v svetovnem merilu. Rok Bratina je osvojil 18. mesto tesno za njim pa sta cilj dosegla še Luka Mihelič, ki je bil 19. in Luka Kovačič na 21. mestu. Marko Tratnik je osvojil 26. mesto, Aleš Žontar pa je bil 47.
Če še pred prvenstvom nisem vedela kako in če sploh naprej, sem sedaj odločena DA želim na prihodnjem zopet zastopati slovenske barve in to na veliko višjem nivoju.
To pa ni vse, želim tudi pomagati in prispevati pri popularizaciji gorskega teka v Sloveniji in sistematičnosti ter strokovnosti dela na tem področju.
Na koncu pa še zahvale, najprej partnerju Robiju, ki me na dnevni ravni podpira pri vseh mojih podvigih, nato strokovnemu timu v gorskih tekih za izkazano zaupanje in dano priložnost, vsem fantom in puncama, ki so se izkazali za super družbo in staršem ter prijateljem, ki so mi s spodbudnimi besedami in sporočili stali ob strani.
